IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Skulls of the Shogun
Skulls of the Shogun

Sneti pobeza v očesno duplino zadnje­ga šoguna. Prazna je. (Zen)

Japonske srednjeveške vojne so bile vse prej kot časti polni, urejeni spopadi, kot jih vidimo v filmih in deloma v seriji Total War. Samurajski kodeks časti je zvečine izmišljotina (glej vedež o nindžah v Jokerju 213, id 8637 na stranki), kajti zahrbtnosti je bilo ničkoliko. Izdajstvo je doletelo tudi generala Akamota, junaka Skulls of the Shogun, ki se mora sedaj v onostranstvu prebiti do glavnega izmečka in mu pokazati, čemu je bil za življenja le njegov pribočniček. Tega za spremembo ne bo storil sekljaje iz tretje osebe, marveč v potezni strategiji, ki se v marsičem spogleduje z nekoliko preprostejšimi predstavnicami žanra v slogu Advance Wars.

Pogled je malce hecen izometričen in skozi nivoje do neke mere spreminja nagib. Moč ga je tudi približevati in oddaljevati, čeprav to ne reši povsem težav s preglednostjo. Govora ni, le obilje teksta.

Rižojed? Lobanjožer!
Stična točka ni le risankasta grafika, ki ima malo fetiša na Shank in podobne skrivenčenosti, marveč igralni sistem. Tega dojameš brzinsko, saj sprva nima dosti sestavin. Zalogo okostnjaških enot, ki so ani­mirane rudimentarno, toda simpatično, tvorijo silni mečevalci, ki nimajo veliko dosega ... hitri, toda šibkejši konjeniki ... in kot vedno daljnosežni lokostrelci. Vsak si lahko privošči premik in dejanje, preden baklo preda naslednjemu. A okvir se razširi, ko se med vojake pomešajo menihi. Ti zdravijo, ščitijo, bljuvajo ogenj ali nesrečnike pihajo od sebe.
To je važno, ker je moč soldate potiskati v prepad ali reko, kar se hitro zgodi tudi tebi. Zdravilo za take nevšečnosti je stanje blizu prijateljčkov, kar pa vpliva na mobilnost in ne ščiti ranljivejših enot v ozadju. Treba je takisto zavzemati hiške, kjer kupuješ sveže borce. Plačilno sredstvo je riž, ki pride z osvojenih polj, vendar ga ni neskončno. Vsa zaloga na posamezni karti zadostuje kvečjemu za kakih deset vojšča­kov, zato je dragoceno vsako življenje.
Sploh zaradi lobanj, ki igri dajejo naslov in so najvažnejši jeziček na tehtnici. Vsak umrli za sabo pusti kostno glavo, ki jo je moč pogoltniti in deluje kot hud afrodiziak. Razboriteža ozdravi in mu zveča življenjske točke, če požerušček pomlati tri, pa dobi pravico do dodatne akcije v izmeni. S tem si pomaga zlasti ge­neral, tako Akamoto kot nasprotni, ki s tremi napa­di in dvakrat večjo zalogo energije od ostalih postane pravi monstrum. Tudi on pa lahko instantno umre, če cepne v globel ali ga samega zaloti več sitnob. In treba je kolebati med tem, kaj boš storil: se premaknil, napadel ali žrl.

Ko tvoj general, ki ima škrlatni fris od požrtih lobanj, ubije nasprotnega ukazovalca, to vidiš od najbolj blizu sploh.

Moj svečenik ima v žilah sake
Ne razvije se le igralni sistem, marveč obenem priljudna zgodbica s pošteno količino finega humorja. Isto velja za dokaj majhna, domala intimna prizorišča, ki v kakih osem ur dolgi puščavniški kampanji menjavajo okolico in uvajajo novosti v igralnem dogajanju. Na ledu drsi, po dolini vsake toliko priletijo velike snežne kepe, pojavljajo se naključni električni ščiti, iz votlin prežijo zobate kosmatulje, ki napadajo vse po vrsti ... Če drugega ne, vleti kako čudaško božanstvo in pove zenovsko modrost, da soldateske ne napenja več samo od kalčkov in tofuja. Ne, dolgčas ni.
Žal pa tudi ni resničnega vznemirjenja. Ob vsej domišljiji, ki so jo 17Bit spumpali v to neodvisnico, se vod­njak prehitro osuši. Štorija postane še pred zadnjo tretjino mlahava, frišnih enot zmanjka in umetna pamet razočara. Ta se nekaj časa zdi odlična, kasneje pa začne uganjati velike neumnosti. Zato je igra težja spočetka, nakar izziva zmanjka.
Prav tako začne iti na živce slaba preglednost, saj polja, po katerih se v bistvu premikaš, ostajajo nevidna. Kljub možnosti povečave kako enoto hitro postaviš napak ali v gneči situacije ne oceniš pravilno. V tem po­gledu manko višjih težavnostnih stopenj ni problematičen. Zna pa to krepko prekrižati načrte, ko bi rad z dodatnim igranjem osvojil vse kolajne, ee, svetlikave lobanje. Ohlapnost moti še v večigralstvu po spletu ali enem zaslonu. Ta zaradi štrikanja silicijeve inteligence hitro postane osrednja privlačnost, mu pa manjka nastavitev in modusov.

Domišljijski nivo, kjer se po žlebu občasno privalijo snežne kepe in ranijo vse.

Katana? Bolj vakizaši.
Skulls of the Shogun je naslov, ki hoče predvsem ugajati in zabavati. To mu uspe, vendar na ta žrtvenik nalašč postavi globino ter kompleksnost, ki sta odliki vsake boljše strateške igre. 15 evrov, za kolikor izdelčič tržijo v spletni štacuni xboxa 360, Windows 8 (res zgolj 8!) in Windows Phona, ni pretiranih. Bi pa bila lahko naložba daleč bolj smiselna, če ne bi trg zahteval tlačenje dud v usta poneumljenih Američanov. Advance Wars s tem ni imel težav - toda bil je japonski ...

Skulls of the Shogun
17 Bit za xbox 360
objavljeno: Joker 236
marec 2013

72