Da se Trails in the Sky, predelava osem let starega japonskega igranja vlog z računalnikov, ne bo trudila s premikanjem meja žanra, je jasno že po nekaj minutah. Kot ničkolikokrat se avantura začne na podeželju, kjer v svoj vaški dom družinica sprejme osirotelega dečka z megleno preteklostjo. Sledi njegova pretvorba v žeščega heroja, reševanje deželice pred izprijenimi politiki in romanca. Za predjed dobiš dolgovezno uvodno sekvenco, ob kateri fašeš hud občutek deja vuja, ki te ne zapusti do konca. Za kanec svežine so zadolženi zgodbovni preobrati in simpatični liki, ki se ti pridružijo tekom pravljične avanture s primesjo znanstvene fantastike. Toda zasnova je, kot se da sklepati po naslovu, stokrat videna.

Pogosto se ti pripeti, da med tavanjem pošasti sploh ne opaziš, saj se zlijejo z ozadji. Gre za posledico lenega portanja s peceja, od koder špil izvira.

To zaobjema način igranja, saj se TitS (hihi) z z vsemi močmi oklepa preverjenega recepta. Svet raziskuješ iz izometrične perspektive in stalno vrtiš kamero s hrbtnima gumboma na PSPju, saj ti drevje in bajte zakrivajo pogled. Nepridiprave po zgledu serije Final Fantasy, kar pomeni zblaznele rože, mutantske ptiče in hecne živali, srečoma vidiš vnaprej in se jim lahko ogneš. Če se vanje zapodiš od zadaj, ti pripade dodatna poteza. Ko se sproži boj, se prestaviš na drug zaslon, nakar potezno ukazuješ do štirim članom druš­čine. Na voljo imaš standardna povelja, kot so navaden napad, raba žavb, copranje in posebni napadi, ki omogočijo, da preskočiš siceršnji vrstni red. Slednji so edina naprednejša mehanika. Po tepežu dobiš sestavine za kuho in kristalčke, ki jih lahko prodaš ali iz njih ustvariš dragulje. Kulinarično udejstvovanje je učinkovit način pridobivanja zdravja sredi narave, dragi kamni pa so nujni za čaranje.

Copranje sicer vsebuje sistem elementov, a se sovragi večinoma delijo na takšne, ki so odporni na vsakršno magijo, ter druge, ki niso.

Bojevanje je kljub spektakularnim šefovskim spopadom, ki pa te ne izzovejo posebej, povprečno. Bolj se zabavaš ob spremljanju štorije, stikanju po zaselkih, za kar se gre deloma zahvaliti spodobni predstavitvi z 2D-liki in 3D- okoljem. A tudi tu se ti kolca po času, ko so se frpjke posluževale obratnega pristopa. V gildi sprejemaš stranske naloge, ki so še kar raznovrstne in vključujejo iskanje hišnih ljubljenčkov, mlatenje pol­šefovskih monstrumov in nabiranje borovnic. V štacunah kupuješ opremo in uroke, ki jih poljubno raz­deliš med like in s tem ustvariš uravnoteženo druščino. Vsak se lahko usmeri v krovne veščine, kot so podporno zdravilstvo, bruhanje ognja in mlatež na blizu.
Kljub določenim naprednostim, kot sta odsotnost naključnih spopadov in shranjevanje kjerkoli tale prvi del trilogije nudi premalo novega. Zna te zaposliti za povprečnih štirideset jrpgjskih ur, toda če si v zvrsti količkaj domač, si že doživel slično dogodivščino – in to bržda v boljši obliki.

Večino šefovskih bitk biješ zoper take in drugačne človečnjake. Občasno pa se ti po robu postavi tudi kaj spektakularnejšega. Žal le po izgledu.