IGROVJE
stranka » igrovje » PSP » Dissidia: Final Fantasy
Dissidia: Final Fantasy

Kavbojc

Square Enix fane serije Final Fan­tasy rad razvaja z odvrtki in Dissidia je eden od njih. Gre za zanimivo posre­če­no me­ša­ni­co žanrov, v kate­ri se pomerijo silni heroji temne in svetle strani, zbrani iz vseh glavnih vnosov niza Pos­lednje domiš­ljije.

Ko s tepežem in pobiranjem naokoli raztresenih kristal­č­­kov zapolniš vrstico, lahko sprožiš ultimativni napad ...

Igra je hecen mišmaš pretepačine, tretjeosebne akcijade, frpj­ke in namizice. Po nekaj urah zmede se vtis obliku­je v solidnega, sploh v dandanašnji po­plavi neizvirnega špilovja. Ker odvrtek izhaja iz igranja domišljijskih vlog, je velik poudarek na zgodbi. Spremljamo jo skozi oči kopice tipičnih japonskih emo junakov, ki sta jih na kup zbrali božanstvi Kozmos in Kaos, katerih tisočletni boj za prevlado se počasi nagiba v prid temni strani. Od fabule žal ne dobiš dosti več od jamranja herojev s krizo identitete, ki imajo vedno čas za osnov­no­šolsko kontemplacijo, cenene filozofs­ke izbruhe in vzajemno masturbacijo. So pa vmesne sekvence paša za oči, saj so modeli likov podrobni, od­lič­no animirani in celo premikajo ustnice v skladu s solidnim angleškim govorom. Kar ne preseneča, saj Squeenix po tehnični plati navadno ne razočara.
Enoigralsko kampanjo pričnemo s katerimkoli od enajstih prvakov Luči. Prebijamo se skozi kraj­še stopnje, kjer po igralni plošči v realnem času premikamo figurico lika. Vm­es naletimo na sov­raž­nike, skrinje z op­remo, napitke in po­dobno, cilj pa se je prebiti do dolo­če­ne­ga polja. Srž igranja tiči v spopadih s sovragi. Ko naletiš na podleža, te igra prestavi na borilno sto­p­njo. Ta je izdelana v treh dimenzijah, po­­gled je tretjeoseben, kamera pa od zadaj sledi liku, kot bi igral akcijsko sekljačino. Seveda se rada postavlja tudi za ovire, ker kaj bi bil tak špil brez težav s pogledom?!

... ki sestoji iz nevzburljivega pritiskanja gumbov v skla­du z navodili na zaslonu (QTE). Je pa vsaj paša za oči.

Klofaš se realnočasovno, mož na moža. Tukaj je jasen vpliv pretepaških iger, saj je poudarek na odzivanju v pravem trenutku, blokiranju in večsmernem izmikanju. Tepež temelji na dveh vrstah napadov, ki jih v meniju vežeš na kombinacije tipk. Prvi so udarci, ki sovragu ukradejo točke poguma (BRV – Bravery Points), te pa nato uporabiš skupaj z napadi, ki nižajo zd­ravje. Več točk kot si zbral, bolj konkreten bo žvajz. Sistem zaklepanja tarče je na srečo soliden, nekaj svežine in dinamike pa v boje prinesejo okolja. S pritiskom tipke na določenih mestih tečeš po zido­vih, se drsaš po štangah in izvajaš po­dobne vragolije. To so z igralnega sta­liš­ča sicer veči­no­ma ne­­uporabni dodatki, a znajo botrovati filmski spektakularnosti. K tej svoje dodajo še ustrezniki limit breakom oziroma super močnim udarcem iz Final Fantasyjev, tako imenovani 'EX bursti'.
Ko zaobvladaš nadzor in se privadiš glomaznim menijem, vse skupaj postane kar igralno. Vendar pa izkušnjo nenehno kazijo težave s kamero in nihanjem težavnosti, saj lahkim nasprotnikom dostikrat sledijo brutalno težki. Dosti zabave je moč izcimiti iz več­ig­ralstva, a žal le v bližinskem načinu ad-hoc. Za vlečnost takisto skrbijo frp­j­s­ko višanje stopenj, kup odklepljivih dobrot in pridobivanje novih sposobnosti ter opreme. Kljub vsemu pa je očitno, da je Dissidia namenjena zlasti ljubiteljem Final Fantasyjev, saj se hudo šlepa na nostalgično noto. Poleg prisotnosti vseh glavnih likov so za to ključnega po­me­na milozvočne priredbe klasičnih sk­ladb in pregovorno solidno FFjevsko vzdušje, ki kljub bedastim dialogom ter pozabe vred­ni štoriji polzi iz vsake pore špila. 

Špil je namenjen oboževalcem serije. Vprašanje pa je, če bo ljubiteljem tipskih japonskih frpjk sploh sedel.

Dissidia: Final Fantasy
Square Enix za PSP
objavljeno: Joker 195
oktober 2009

73