Frpjsko potikan­je po ječah ima zaradi mnogih slabih predstavnic žanra dokaj negativen prizvok, a vsee­no je v tem slogu narejenih kar nekaj od­ličnic, recimo Diab­lo. No, Warriors of the Lost Empire so vse prej kot ena teh. Izgovor za brezmož­gansko realno­časov­no klanje s kilavo ka­mero, ki se ne more odločiti med ptičjo perspektivo in pogledom od zadaj, je zgodba, ki se giblje med zgodovino, fantazijo in mitologijo. Poigravanje z vme­ša­va­njem fantazijskih elementov v historični okvir zna sicer izpasti posrečeno (na misel pride igra Jeanne D'Arc), a je tu medlo in brezdušno. Kot plačanec prispemo v Antino­polis, kjer dobimo nalogo, da raziš­če­mo izginotje vladarja Hadrijana in oku­pacijo mesta s strani hord nemrtvih in podobnih gnusob. Kdor od fabule pričakuje vsaj kan­ček izvirnosti in zanimivosti, bo bridko razočaran.

Na levi strani zaslončka so bližnjice do predmetov, zgoraj desno pa je zemljevid. Slednji je zavoljo linearnosti in kvadratnosti terena oziroma labirintov precej nepotreben.

Po igralni plati je špil mešanica Diab­la in God of War. Igramo sami z enim junakom ali s prijateljem v načinu ad hoc. Na izbiro imamo štiri klasične poklice, ki se razlikujejo le po kozmetični plati, saj ne glede na lik večino igranja tvori drkanje dveh knofov za napad in ob­čas­nega posebnega udarca. Ti porabljajo mano, ki se dokaj počasi obnavlja. Pod bridko sabljico padajo tipski okostnjaki, zlobni žužki, minotavri in podobna zalega, ki ji je znan en sam napadalni manever – približanje z udrihanjem. Niti toliko pameti ne premore, da bi se umaknila pastem v obliki orjaških nihal in osti sredi soban. Boleče očitno je, da moraš enako taktiko (oziroma odsotnost le-te) uporabljati tudi ti kot igralec, saj je blok za okras in pride v poštev samo v kaki šefovski bitki. Kljub temu se šefi od navadnih beštij razlikujejo le po velikosti in količini zdravja. Vse skupaj je umeščeno v enolične, kvadratne je­če, ki le doprinesejo k splošni duhamornosti. Poleg temnic je tu trg z zabojem, s katerim se opremljamo, vlagamo izkušenjske točke, menjavamo posebne napade/uroke (naenkrat lahko uporab­ljamo le štiri) in snemamo položaj. Edina kolikor-toliko solidna lastnost špila je nadgrajevanje orožarne, enostavnost gor ali dol.

Poluporabna kamera, zabiti in neoriginalni sovražniki, nenavdahnjena okolja ter enoličen knofodrk botrujejo resnično ne­vz­ne­mirljivim, ponavljajočim se bojem.

Warriors of the Lost Empire je tako žalitev za količkaj inteligentnega igralca in bojim se, da se bo skozi njenih deset ur generičnega mahanja po še bolj generičnih temnicah uspelo prebiti le največjim mazohistom. Še ena katastrofa v PSPjevi zbirki, kakršne si črna princesa gotovo ne zasluži!