IGROVJE
stranka » igrovje » PSP » Burnout Legends
Burnout Legends

LordFebo

Ni ga konzolnika, ki ne bi poznal Burnouta, dirkalne serije z nozdrvi vihajočo brzino, ki so jo boleče prekinjali edinole spektakularni trki. Na žalost je založnik zlati naslov oblatil s posiljenim Revengom za PS2 in xbox, pa tudi z Legendami za PSP se niso baš potrudili, saj le-te ne prinesejo prav ničesar novega. Gre pravzaprav za predelano trojko, s to napako, da špil na ročni drkalici, bržda zavoljo grafičnih in zvočnih tehnikalij, enostavno ne nudi enako solzeče hitrosti med gonjo in bolečega občutka pri zabijanju. Ob znižanju teh dveh prvin Burnout postane navadna dirjalnica s podpovprečnim naborom možnosti. Ne razumite me narobe, avto še vedno piči in ob dotiku s cisterno še vedno poči. Ampak zaslončič in piskača tega ne posredujeta malim možganom v enako zadovoljivi meri kot velik zaslon in zvočnikovje. Za nameček ga kljub svoji proslavljeni urnosti Midnight Club 3 z gostim prometom, ozkimi ulicami in ostrimi zavoji gladko pelje scat v nujnosti jedijskih veščin. Ravno zaradi tega, ker vodilni igrin element ne dosega nadmoči izvirnika, pridejo bolj do izraza ostale pomanjkljivosti. Med večje sodi relativna skopost modusov. Na razpolago sta le dirkanje s podskupino lovljenja in vratolomno povzročanje čimvečje cestne katastrofe. Prog je okoli deset in so posejane po treh kontinentih, a so zvečine neizrazite, tisto zaletavanje pa resda do neke mere dogaja, vendar postane na dolgi rok dolgočasno in nudi zgolj par sekund igranja ob skoraj minutnem čakanju ob začetku ter zaključku. Meni neprezirljiva motečnost je še brezveznost avtomobilov, ki so izmišljeni tja v tri dni in oropani kakršnihkoli podatkov.

Trki so v Burnout Legends še vedno pregovorno dobri, ampak slejkoprej se jih naveličaš.

Ne glede na mojo tradicionalno nergažo so Burnout Legends še vedno poštena arkadna vozačina z dobrim nadzorom in v redu speljanimi, ne preveč zahrbtnimi cestami, dasiravno ne bi imel nič proti zemljevidku. Računalniški nasprotniki kake posebne brihte ne kažejo, so pa spričo dinamičnega prilagajanja vseeno v izziv. Tisto pravo je kajpakda večigralstvo. Na eni konzoli je žal onemogočeno, kajti duhca ni, se pa špil kanček odkupi s prvič preizkušeno opcijo 'game sharing', ki omogoči dirko z drugim lastnikom PSPja, ki igre ne poseduje. Hitro in enostavno mu pretočimo bodisi enoigralski demo, bodisi stezo in avto za dvoboj. Tretji se v tem načinu ne more pridružiti. V normalnem igranju v mnogo je moč tudi organizirati turnir petih dogodkov (zaletavanje, lovljenje, klasično divjanje). To je to. Za pecejaša, kakršen sem jazst, je zadeva seveda bolj kul, kot za lastnika igralne postaje.

Kot je navada, z objestno vožnjo, skoki in izločanjem nasprotnikov pridobivamo nitro.

Burnout Legends
Electronic Arts za PSP
objavljeno: Joker 147
oktober 2005

72