IGROVJE
stranka » igrovje » DS » Chrono Trigger
Chrono Trigger

Kavbojc

Zadnje čase je v modi posodabljanje starejših frpjskih legend za prenosne konzolice. Final Fantasy III in IV ter Dragon Quest IV in V so klasike, ki so z nadgrajeno podobo in dodatki (spet) zabavale mnogoterega ljubitelja igranja vlog. Glede legendarnega Chrono Triggerja s super nintenda, ene najboljših predstavnic zvrsti vseh ča­sov, pa je Square Enix uporabil malo drugačen pristop. Namesto popolne preobrazbe smo dobili (le) rahlo izpiljeno ultimativno edicijo, ki meri na razveselitev tako starih pristašev kot novincev.
Ob igranju starih naslovov marsikdaj ugotoviš, da je spomin nanje idealiziran. Toda Chrono Trigger po vseh

Na rovaš bojevalnega sistema se ni moč pritožiti, saj gre za enega najbolj brezčasnih v zgodovini frpjk.
teh letih še vedno sije in od njega bi se lahko novejši (vzhodnjaški) frpji naučili marsi­česa. Z druščino treh osebkov, ki jo lahko kadarkoli preuredimo, iz ptičje perspektive raziskujemo svet, sestavljen iz več celin. Za razliko od večine tovrstnih erpegejk nas na nadkarti ne napadajo sovragi, tako da je raziskovanje sproš­če­no. Polno je vasic in mest, kjer najdemo trgovinice z opremo in klepetamo s prebivalci, ki nam imajo veliko povedati o kraju ter času. Ko se ustavimo na zanimivih mestih, se kamera primakne in natančnejše brskanje po lokacijah se lahko prične. Tedaj se iz tretje osebe po­tikamo po gozdovih, ruše­vi­nah, trd­nja­­vah v oblakih in drugih raznovrstnih okoljih s polno skrivnostmi. Najde se nekaj miselnih orehov v slogu pritiskanja stikal in šlatanja predmetov v dolo­čenem vrstnem redu, čeprav je poudarek bolj na tepežu gnusob.
Bojevalni sistem je še danes svež, saj se potezni spopadi (Active Time Battle 2.0 – vsak lik lahko izvede dejanje, ko se izteče merilnik nedejavnosti) ne odvijajo na ločenih zaslonih in niso naključni. Sovragi so gibčni, zbirajo se v skupine, pripravljajo zasede in podobno. Med bojevanjem redko mirujejo, zaradi česar ima razporeditev v prostoru toliko večji vpliv na potek borb. Vsak lik lahko nam­reč poleg običajnih napadov izvaja spe­cialke (techs), ki imajo določeno območje delovanja. Ena bo zadela sov­ra­ge znotraj ožjega kroga, druga vse, ki so vodoravno poravnani. Ta sistem zaradi omejenosti z magičnimi točkami in medsebojnega dopolnjevanja za pove­čan učinek poseduje ogromno globine, obenem pa je lahko priučljiv. Zanimivost tepeža tako ne izvira iz študiranja kilometrskih statistik in prebijanja skozi menije epskih razsežnosti, marveč iz dina­mičnosti in gladkosti. Poleg tega so sovragi raznovrstni in nepredvidljivi. Zlasti pri impresivnih šefi

Malo iger si zasluži naziv klasike, toda Chrono Trigger spada mednje. Špil ni zastaral v nobenem pogledu.
h moraš vedno ubrati pametno taktiko in eksperimentirati s kombinacijami likov. Občutek tla­ča­njenja za izkušnje je odsoten, med dru­gim zato, ker ni velikega obremenjevanja z nabiranjem stopenj, saj bojevniki dobivajo izkušenjske točke tudi, če niso v izbrani trojici. Za nameček kljub nepredelani, tehnološko starikavi dvodimenzionalnosti Trigger še vedno izgleda in zveni super, zlasti kar se tiče muzike cenjenega skladatelja Nobua Uematsa.
Dogajanje povezuje žmohtna, obsežna zgodba, v katero je stvariteljem uspelo stlačiti neskončno podrobnosti. Začne se lahkotno, tako da začneš šele po nekaj urah dojemati njeno veličino, toda že spočetka je prisoten občutek, da je nekaj krepko narobe. Igramo v vlogi po­biča Chrona, na čigar pleča pa­de na prvi pogled tipska naloga re­še­vanja sveta. Vendar ima ta gate trgajoč hakeljc: orenk potovanje skozi čas. Tako smo priče rojstvu rdeče grožnje na nebu milijone let v preteklosti, ki jo potem spremljamo skozi tisočletja. Gre za parazitsko bitje, ki za lasten obstoj izcuza ves planet. Chrono svobodno potuje skozi različne dobe, od prazgodovine prek starinskih naprednih civilizacij in srednjega veka do opustošene postapokaliptične future. Noro je videti, kako dogodki iz preteklosti preoblikujejo prihodnost (v slogu Zelde: A

Dolgčas ni nikoli, saj potovanje skozi čas z raznovrstnimi okolji skrbi za stalno svežino izkušnje
Link to the Past, čeprav v večjem merilu), in dostikrat se namuzneš ob namigih na časov­ne paradokse. Sčasoma Chrono nabere pisano druščino, ki vključuje tako njegove sodobnike kot robote iz prihodnosti, govoreče žabone ter praljudi, ki se še odločajo za vzravnano hojo. Dobra dva ducata ur sta potrebna, da se prebijemo do enega od mnogih koncev, se pa lahko lotimo lepega števila stranskih kvestov, ki so simpatični tudi zgodbovno. Po končanju je tu še način new game plus, kjer začnemo novo, težjo igro z obstoječo opremo in statistikami.
Vseeno pa so bili z novostmi glede na SNES malo preveč stiskaški. Na DSu je sicer veliko možnosti prirejanja menijev, da je igranje gladkejše. Zgornji zaslon je lahko zdaj povsem čist in prikazuje le dogajanje, medtem ko statistike in zemljevide zremo na spodnjem. Prav tako so tu animejske štorijalne sekvence iz verzije za playstation 1, ki jih lahko čistuni izklopijo. Same vsebine pa je žal le za čevapčič več, ker inačica za DS vsebuje le par novih temnic in na novo spisane dialoge. Zamerica gre tudi manku dnevnika, saj se znaš vsake toliko malo izgubiti.
Marsikoga, ki se je nadejal konkretne posodobitve, bo verzija za DS pustila ravnodušnega, saj zanj ne nudi dovolj novosti. Je pa špil kljub letom odličen, k čemur največ pripomoreta zloščen bojevalni sistem, ki ni izgubil na modernosti, in odlična, prepletajoča se zgodba z izrednim vzdušjem. Tistim, ki Chrono Tri­ggerja še niso preigrali (med njimi je ve­čina Evropejcev, saj igra na SNESu in play­stationu 1 na stari celini ni nikdar uradno izšla), ga zato ne morem dovolj pri­poročiti. Gre za eno tistih klasik, ki ne le, da se danes dobro igrajo, tem­več imajo daljnosežen vpliv. Kako pre­roško glede na fabulo ... 
 

Chrono Trigger
Square Enix za DS
objavljeno: Joker 190
maj 2009

88