Iga alias Kodži Igaraši je davnega leta 1997 s prelomno Symphony of the Night za prvi playstation postavil trd­ne nove temelje takrat že rahlo izžeti seriji srednjeveških akcijskih avantur in Castlevanio vrnil na pota stare slave. A od takrat je pretekel skoraj ducat let in Konamijeva koklja kljub mnogim liftingom znova začenja kazati gube.

Tako sovragi kot ozadja so narav­nost fantastičnega videza, animacija likov pa je na najvišjem nivoju.

Zaplet novega dela se vrti okoli enega od protivampirskih redov, ki v odsotnos­ti klana Belmontov skrivaj skrbijo, da večni sovrag Drakula ostane tam, kamor spada. Igramo kot Shanoa, bejba, ki so jo izbrali za nosilko tonamensko ustvarjenega orožja, dominusa. Vse pa ne gre gladko in dečvin vrstnik Albus jo užaljeno popiha z vsemi tremi deli le-tega, ob čemer Shanoa za nameček faše izgubo spomina. Na nas je, da obujemo njene škorenjce, dobimo orožje nazaj in se spomnimo, kako se naredi potico.
Sprva se stopnje v Ec­clesiji nagibajo k starošols­kim Castlevaniam, v katerih smo ve­činoma le hodili od leve proti desni in klali vse, kar se je znašlo vmes. Glede na Symphony of the Night in sodobnejše dele za DS (Dawn of Sorrow, Portrait of Ruin) se to zdi precej čudno. Tu se zgodba vrti okoli iskanja meščanov lokalne vasice, ki jih je Albus ugrabil in poskril po stopnjah. A nekje na polovici špila pride do mojstrsko izvedenega preobrata tako v zgodbovnem kot igralnem smislu. Tedaj si ne moreš kaj, da se ne bi namuznil ob spominu na prezrcaljen grad iz druge polovice SotN. Ravno to je najbolj kul. Prvi del sam po sebi bi izpadel kot korak nazaj, a kot celota vse skupaj deluje presenetljivo dobro, saj je mešanica premočrtnih stopenj na prostem in raziskovanja v drugem delu prijetna osvežitev. Škoda le, da bi znal špilavca, vajenega metroidnega raziskovanja iz novejših delov serije, odvrniti od nadaljnega igranja ravno tisti prvi del, ki traja nekako šest ur. Kul ni niti, da nas začno vaš­ča­ni, ko jih rešimo, pošiljati na stranske zbiralniške kveste. Dotični izpadejo kot umetno nategovanje igralnega časa, saj gre večinoma za tlača­nsko iskanje redkih predmetov. To v Castlevaniah sicer stalnica, vendar ne­obvezna, tu pa so naloge precej nujne, saj se le z njihovim končanjem dokopljemo do osnovnih uporabnih predmetov v vaški trgovini.

Združevanje glyphov botruje uzrtju takih spektakularnih razstrelitev na zaslonu.

No, v prvi ali drugi polovici se bo takoj počutil kot ledvička v loju vsakdo, ki je preigral kako 'Vanio za DS ali GBA, saj igralna osnova ostaja praktično nespremenjena. Vnovič je tu klasičen pogled iz strani, prisotni so elementi frpjk v obliki razvoja lika, tu sta lična, temačno risankasta podoba in simpatična glasba, le da je ta zdaj stopničko niže, kot smo vajeni. Ne gre niti brez pokemonskega zbiranja duš pobitih sovragov, čeprav v nekoliko predrugačeni obliki glede na Dawn of Sorrow. Duše dobivamo v obliki glyphov – simbolov in nam poleg uporabe navadnih ter posebnih napadov, sprememb oblike in začasnega izboljševanja statistik omogočijo tudi doseganje sicer nedostopnih delov nivojev. Z njimi namreč letimo, se lepimo na magnetne palice, hodimo skozi zidove in podobno. Tokrat jih določamo vsaki roki posebej in to dvoročno vihtenje, pri katerem je vsaka roka vezana na svoj gumb, je všečna nadgradnja tepeža. Zlasti ker botruje spektakularnim posebnim napadom, pri katerih zdru­ži­mo oba glypha. Takšnih kombinacij je kar dosti in eksperimentiranje se obres­tu­je. Tokrat imamo poleg zdravja še energijo, ki se porablja z vsakim napadom in se hitro obnavlja, a pri težjih sovragih vseeno ustvari zahtevo po bolj taktičnem pristopu. Kar se zlobkotov tiče, je dosti recikliranja, a novih ne manjka in za praktično vsako vrsto sovražnika je treba ubrati drugačen pristop. Podobno velja za obračune z zajetnimi šefi, ki jih mestoma prav tako spremlja občutek že videnega. A celo veterane bo presenetila zahtevnost, kajti igra zna biti, zlasti pri šefih, nemarno zaguljena.

Zunanje lokacije močno pripomo­rejo k svežini. Škoda le, da so ve­či­noma preveč premočrtne.

Order of Ecclesia je soliden špil, ki elegantno združuje staro z novim. Škoda le, da ga odličnosti stane ziheraštvo razvijalcev. Poleg vsega, zaradi česar je serija legendarna, se pravi izvrstnega vzdušja, raznolikega bojevanja in me­ša­nja akcije, raziskovanja ter mozganja v obliki puzel (teh tokrat žal ni več kot za vzorec), se namreč vračajo stare zamere, na primer reciklaža sovragov in duš ter ignoriranje dotikljivega zaslona. Za nameček pa jo pesti še za začetnika neprimerna zahtevnost. Moramo res toliko čakati na prelomnosti v slogu Symphony of the Night?

Ja, bejbi, govori mi umazanije! Na­mesto da me pošiljaš na zoprne, tlačanske, zbiralniške kveste.