Ko se je pred leti na gamecubu znašel prvi Final Fantasy Crystal Chronicles, je večina pomislila, da Squeenix pristaše vleče za nos. Dolgočasna štorija, tečen igralni sistem in multiplayer, ki je od vsakega sodelujočega zahteval svoj GBA ter povezovalni kabel, niso prinesli uspeha. Ali sodobno nadaljevanje popravi grenak priokus prve epizode?

Tovrstno dogajanje je moč izkusiti tako sam kot v družbi.

Ring of Fates te vrže v vlogo mladega Yurija, ki se s sestro odpravi na pot po svetu za zlom, ki je ubilo njunega očeta. Usoda ju sreča z otroki, ki so do­ži­ve­li podobne tragedije, in le skupaj lahko za vselej ob­računajo s temo. Z igralnega stališča špil ostaja akcijski frp, se pravi, da je poanta v tem, da drezaš knofe in tako v realnem ča­su kolješ barabine. Os­red­njega junaka nadzoruješ z digitalnim križcem in gumbi, medtem ko s tapkanjem po ekranu daješ ukaze drugim likom, jih menjavaš ter op­remljaš. Vsaka oseba ima prednosti in slabosti ter se ponuja določenemu slogu igranja – me­čevanju od blizu, metanju urokov z razdalje in tako naprej. To je narejeno bolje kot prej, enako kot magija, kjer šibkejše coprnije z napol arkadnim sistemom pritiskanja gumbov in dotikanja zaslona kombiniraš v moč­nejše napade. Dodaten element je raba kristalov, iz katerih z alkimijo dobivaš uroke. Pri tem v simpatični potezi me­šaš po kotlu z DSovim peresom.

Ko gre Japonec kupit ta špil, želi 'Fainaru Fantaji Kurisutaru Kuronikuru Ringu Obu Feito'!

Glavnino igre tako preživiš ob raziskovanju, pobijanju sovragov in zbiranju predmetov, ki jih uporabiš za izdelavo novih orožij, predmetov in urokov. Če igraš sam, vodenje kolegov prevzame DS, ki pa se ne izkaže, saj je umetna pamet težavna. Liki se pod njeno taktirko neredko zaletavajo v stene ali ska­če­jo na napačne capine. Zato je bolje, da za tovariše poprimejo živi igralci. Na žalost Ring of Fates, ki seveda poudarja sodelovanje (co-op), ne tekmovanja, ne deluje po internetu, marveč le v bližnjem načinu ad hoc, vsak DS od največ štirih pa mora biti opremljen s svojim modulom z igro. Pri tem je kul, da lahko izdelaš več likov za več­ig­rals­ko rabo, nakar se s kolegi skupaj podaja­te na kveste.

Barvitost je od desetice zaščitni znak FFjev in njih odvrtkov.

Samemu in družbi znajo slabo voljo pov­zročati temnice, ki so preveč monotone in enostavne, da bi zadovoljile kogarkoli bolj izkušenega, in manko pravih ugank. Miselnih orehov sicer ne manjka, a malo je takih, ki bi možgane zaposlili za več kot nekaj sekund. Takisto je treba vedeti, da igra ni težka, zato bo rutina za marsikoga, ki je dal skozi že dosti tovrstnih zadev. Po drugi strani pa je tepežkanje razgibano, saj je sistem simpatičen (le mestoma preveč zapleten in neroden), raznolikih sov­raž­ni­kov je dovolj, šefov ter likov pa tudi. Niti zgodba ni napač­na, čeprav kake višje literature v njej ne gre iskati. Luštna dvanajsturna frpjska akcijada, torej, ki dostojno nadaljuje odvrtkovno sagico Crystal Ch­ronicles.