Čeprav ima tale za­deva v naslovu sveto besedo, ki ni zmaj, kvest ali pošast, mi ni prirasla k sr­cu tako, kot sem pričakoval. A razlog ni v tem, da ne gre za običajen frp, saj je četrti DQM pokemonska zbiralnica pošast­kov, temveč da je igra povprečna in se ne more kosati s prvakom, Nintendo­vim Pokemonom.
Grafika je sicer v treh razsežnostih in, zahvaljujoč dotiku Akire Torijame, animejsko luštkana ter jako barvita. Prav

Zgoraj je pisana 3D akcija, spodaj enako barvita 2D karta. Kljub temu in svetemu delu naslova pa DQM Joker ne prešiša domiselnejšega in popolnejšega Pokemona.

tako špilu ne gre odrekati kompulzivne obsesije z zbiranjem fantazijskih monstrumčičev, s katerimi se zapletaš v boje. Sovražkote v 3D svetu vidiš na zaslonu, nakar stečeš vanje in tako spro­žiš tepež. V njem jih moreš s poveljevanjem svoji druščini premagati ali pa jih šarmirati, da se ti pridružijo (ni več metanja mesa za vabo iz prejšnjih delov DQM). Zaloga capinčkov hitro nab­rek­ne, tako da se sam odločaš, katere boš imel s sabo in kako jih boš opremil. Dodeljuješ jim veščinske točke, ki jim dajejo posebne sposobnosti, z bojevanjem pa nabirajo izkušenjske pike, s čimer ras­tejo v moči, hitrosti, odpornosti in po­­dobnih elementih. Poanta je v tem, da zverinice razviješ do določenega nivoja, nakar tiste, ki so nasprotnih po­lov, sintetiziraš – združiš v novo, moč­nej­še bitje. Ustvarjanje zmajev in robotov iz modrih pljunkcev je kar zabavno in zadovolji zbiralca v tebi. Če ta seveda še ni umrl za posledicami manije gotta catch 'em all, na katero se je seri­ja Dragon Quest Monsters koncem devetdesetih začela šlepati v

Med pošastki seveda ne manjkajo za Dragon Queste značilne kapljice sluzi s friski.

upanju na zaslužek. Dodan je tudi spletni multiplayer, kjer svoje moštvo postaviš proti timom drugih živih igralcev, za zmage pa dobivaš nagrade.
Ampak to surovo bistvo ni najbolj razvito. Joker se v največji meri osredotoča na tlako (grind), kjer ure in ure presediš pred enimi in istimi spopadi ter najdeš srečo v lagodnem, malodane avto­ma­tič­nem razvoju druščine. Bitke s taktič­nega vidika niso brezmožganske, jim pa manjka globine in količine možnosti. Pač tistih petnajst ur za osnovni kvest (ali nekajkrat toliko, če si obsedenec) grindaš v dokaj ozkem okviru možnosti ter sintetiziraš, in to je to. Majhni igralni svet sestavlja nekaj revnih otokov, med katerimi je kasneje kar naporno prehajati, postranskih opravil je neprimerno manj kot v Pokemonu, DSove naprednosti so neizkoriščene ... Ne navduši niti tenka štorija, ki uvodoma preseneti s poskočnim dogajanjem in številnimi liki, nakar se hitro upeha ter se odkotali v naj­bolj prežvečene klišeje. Tradicio­nalno ne­mi glavni lik pri tem ne pomaga.