IGROVJE
stranka » igrovje » DS » Elite Beat Agents
Elite Beat Agents

Sneti

Z veseljem sem se podal v zahodnjaško verzijo kultnega rižojedega ritemskega špila Osu! Tatakae! Ouendan! in bil spočetka navdušen. Čisto po japonsko nora premisa veli, da vodiš trio superherojskih agentov - moških navijačic, ki s pesmijo in plesom pomagajo življu širom sveta. Ko jih nekdo s svojim problemom prikliče, najsi je to kuža, ki se je izgubil, punčka, ki ji je umrl oče, ali naftar, ki ga je lajdra opetnajstila za bogast

Je videti luštkano? Tudi sadomazo hentaiji so. Vsebina pa ...
vo, je na njih, da mu z boki migajoč in čupami opletajoč vrnejo srečo. Na zgornjem ekrančku tečejo luštni manga stripi, ki predstavljajo napredek ali nazadek ubožca, po spodnjem pa tapkamo ter vlečemo s perescem po vročih točkah v skladu z ritmom. Te so oštevilčene, da jih zahakljamo v pravem vrstnem redu, in jih je treba zadeti tedaj, ko se okrog njih sklene koncentričen krog. Natančnejši kot smo, več pik dobimo, in več kot jih pošicamo zaporedoma, večji je bonusni pribitek. Če pak bluzimo, agenti nehajo tancati. Komadi so razdeljeni na tretjine, ki se lahko v skladu z našo uspešnostjo končajo dobro ali slabo.
Vse bi bilo pripravljeno za enega najboljših naslovov za DS, ko bi ne bila igra nespretno vkup dana. Osrednja zamera je težavnost, ki izvira iz napačnih stvari, recimo iz tega, da so ustvarjalci precenili dotikabilni sistem, ki tapkanj ne zaznava perfektno. Nadalje so najtežje dele pesmi spehali v zadnje tretjine in niso vdelali nadaljevalnih točk, kar pomeni, da so komadi duhamorno ponavljalni. Tudi za

Stripki so zakon, toda ko jih vidiš petdesetič, jamejo orenk nažirati.
voljo premorov, kjer neprijetno dolgo buljiš stripovske animacije - vedno znova. Repeticija je stalnica ritemščin, a v EBA je pahnjena do skrajne meje. Komadi niso najbolj kakovostni: skazijo jih DSovi zvočniki, slušalke ne pomagajo kaj dosti, imena izvajalcev so slavna, pesmi pak niti ne, namečkoma pa gre za dokaj amaterske coverje, se pravi izvedbe v režiji drugih skupin. Mešanica popa in rocka niha od všečne (Bowie, Lavigne) do grozne (Good Charlotte, Canned Heat). A najhujša je nezvestoba ritmu, saj se pri dosti štiklih točke, ki jih je treba zadeti, spreminjajo in spremljajo zdaj takt, zdaj glas, zdaj kitaro. Napredovanje zato ni toliko stvar posluha in iz refleksov izvirajočega užitka kot piflarskega pomnjenja tapkabilnih fraz, zlasti pa je velikokrat garaško, nezabavno, malodane zlobno.
Puščavništvo dopolnjuje multiplayer, ki ga tvorijo borba proti posnetku igranja ali pa tekmovalni oziroma sodelovalni način. Tisti, ki nima modula z igro, bo omejen na en nivo, ostali pa lahko izberejo katerikoli scenarij. Žal ni internetne povezljivosti.
Elite Beat Agents kljub začetni obetavnosti in temu, da naposled izpadejo nekako v redu, niso ne odlična igra, ne žanrska prelomnost. Ker komadi igrajo v celoti ne glede na to, kako tapkaš, manjka sodelovalna komponenta, izbira in kakovost pesmi sta povprečni, medtem ko žokanje s peresom po vzdušnosti ne more nadomestiti skakanja po podlagi v Dance Dance Revolution ali kitarskega junaštva v GH. Odbito, zanimivo, toda precenjeno.

Elite Beat Agents
Nintendo za DS
objavljeno: Joker 162
januar 2007

71