Če rečem, da gre za simulacijo življenja v idilični vasici, kjer skrbimo za sadno drevje, ribarimo, lovimo žužke, stikamo za fosili, z najdbami polnimo muzej in prodajajoč kramo priguramo do vse večje in bolje opremljene bajte, bolj ali manj zaobjamem svobodno in fakultativno bistvo tega špila. Selo diha skladno z DSovo uro in najbolj sede v obliki vsakodnevnih krajših obiskov, pravih malih ritualov, saj je zasvojljivost strašanska. Ker gre za le malenkost prirejeno verzijo z gamecuba, bodo tisti, ki so vaščanjenje že izkusili, nezaprepaščeni. A ker so pri nas kocke redke kot vijolične žabe, se večina lastnikov deesov z njim ni srečala. In ako vsaj malo tripajo na igre tipa Sims, bodo prenosno verzijo z velikim veseljem deli v žep.

Na prostem je kamera fiksna, pokrajina pa zanimivo poloblasta s premikajočim horizontom ob hoji navzgor.

Peresno vodenje našega drugega jaza je nadudobno, čeprav bi tapkanju koristilo več natačnosti in naprednosti pri brskanju po inventarju. Predmetovja, od pohištva do cunjic, ki jih moremo opremiti z lastnim dizajnom, je na tone, in omejuje nas le prostor v omarah. Da pa moremo pridobitve ponosno razkazati še komu razen simpatičnih, a tipično silicijevih živalic, poskrbijo človeški soigralci. Poleg deljenja konzole z igro, kjer v isti kočici prebiva več likov, je tu vzburljivejše brezžično obiskovanje drugih mest. Igralca se dobita bodisi fizično, bodisi na spletu, in občutek, ko odpreš mestne duri ter skoznje uleti grupica živih osebic, ki se jamejo koj razgledovati, čvekati, ti mutiti vaščane (ki se lahko odselijo k njim), špegati v hišico in skakati po postelji, je nenadkriljiv. Kr'ene svojati ne gre vabiti, saj imajo obiskovalci p

Fletni mojškri poleg zadnjih krikov mode nudita tudi urejevalnik vzorčkov.

roste roke in nam lahko uničijo nasade, potacajo rože in onečastijo oglasno desko z neizrekljivostmi. Ker je vsako mesto dom določene vrste sadja, ki ga je moč na tujem drago prodati, je prekupčevanje z eksotičnimi plodovi in njih sajenje eden glavnih motivov za multiplayer. Je pa res, da družno vasovanje obsega predvsem izmenjavo sadja, skupinske trgatve in pogozdovanja, kar je za igro s takim potencialom premalo. Zabave željna druščina začne kmalu pogrešati dejavnosti in naloge, namenjene specifično grupnemu udejstvovanju, za nameček pa družabnosti moti kup omejitev. Po mestu se recimo lahko hkrati preganjajo štirje, a v bajto moreta vstopiti le dva naenkrat. Obiskovalci na banki ne morejo dvigniti denarja ali domov pisati razglednice, dogodki, kot je ribiški turnir, ki bi v več gotovo zažgal, se prekinejo, vse živali poniknejo v hiše.
Če bi bila kockina osnova oplemenitena z bolje udejanjenim večigralstvom, bi špil mogel gladko preseči 90. A zanimivo je, da zadeva tudi po več tednih vsakodnevnega, pretežno samotarskega igranja še vedno vleče, četudi se večidel bavimo z istimi, ponavljajočimi ruralnimi opravilci. Akcijadnežev pedenanje navidezne vasice ne bo prepričalo, mnogim pa ume v maniri nedoumljive Nintendove magije postati prva dnevna okupacija.

Čvekaje fašemo najnovejše trače, darilca in prošnje za usluge.