IGROVJE
stranka » igrovje » DS » Pac Pix
Pac Pix

Sneti

Ava ava Namcu za v temelju domiseln poskus osvežitve legendarne požrtne žverce, Pekmenčka, v navezi z nečim, kar je mogoče le na nintendu DS. Res je sicer, da v Pac Pix r

Kje je Pac-Man, se nemara sprašujete? I, treba ga je še narisati. Reees?
umena žverca v pogledu od strani odpira usta in golta kot po starem. A zdaj ne več pik, temveč so njen obed duhci. Še več: spodnji DSjev zaslonček je slikarsko platno, na katerega igralec pekmenčiča nariše s peresom, nakar se tako ustvarjena oblika v ravni črti odpravi na požrtni pohod. Ko so pojedeni vsi duhci, se odpre naslednji nivo in tako dalje, v sklopih po pet. Na vsaka dva sklopa sledi šefovski spopad, dokler ni dokončanih vseh šestdeset stopenj. Pac-Mane usmerjaš tako, da rišeš pravokotne črte, ob katerih se obrnejo za 90 stopinj in nadaljujejo pot. Manjši kot je požiralko, hitrejši je, a teže zajame duhca; večji kot je, laže je nadzorljiv in več je verjetnosti, da bo prišel v stik s prikaznijo ter jo fental, zato pa je okornejši in bolj zadihan. Sčasoma se rumenjakom pridružita še dve obliki. Prva je puščica, ki poleti v smeri, kamor si jo narisal, in preluknja duhca ali pretakne stikalo na zgornjem zaslonu. Tam je hodnik in v njem češnje, življenja in slične ancientne zapovedi; nad hodnikom pa dodatne fantazme ali stikala, ki jih zakrivajo bodisi statični, bodisi premični zidovi. Druga oblika je bomba - krog, ki ga z narisano vžigalno vrvico povežeš z gorečo svečo (te lahko takisto nadzorujejo stikala). Ko ta dogori, bombo raznese, s čimer fenta zid oziroma spremeni v skalo odetega duheca v normalnega, da ga popapcaš.
Zamisel je izvrstna in Pac Pix je mešanica adrenalina ter razmišljanja, pri kateri besno kracaš po zaslonu in švicaš pod pritiskom ure ter omejitve pekmenčkov, vmes pa divje razmišljaš, kaj moraš kdaj pritisniti, raztreliti, pohoditi, požreti. Tam nekje do polovice sem v špilu užival in si misli

Duhci z vrha zaslona sem in tja bljuvajo zlobne packe, ki onemogočijo ris.
l, mater vola, tole je material 90+, ki ga DS tako potrebuje! Potem pa ... streznitev. V zadnjih sklopih nivojev se struktura in zabavnost namreč sesedeta, in sicer predvsem iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je programska koda, ki sledi potezam, nenatančna. Na to, da je treba najprej narisati Pac-Manov gobec in šele potem telo, se navadiš, in na nižjih stopnjah še preživiš čudne štose, na primer da namalaš povsem lepega Pekmenčka, pa ta ne oživi, da se goltalo ob črti enostavno ne ustavi (!) ali da puščica nikakor noče poleteti pod kotom, ki ga potegneš. Na višjih nivojih pa ti skorajda vsaka taka nepreciznost, za katero je odgovoren Pac Pix, ne ti, prinese crkot. In ker je treba zmerom, ko izgubiš tistih ušivih par Pac-Manov oziroma ti zmanjka časa, od začetka vsega sklopa (!!), to urno zatre zabavnost. Ko sem zadevo po kakih sedmih urah obrnil (btw, zadnji šef je poceni prasica, medtem ko sem vse prejšnje požrl z levimi usti) in pomislil, kaj sem v bistvu počel, sem videl, da me je od garanja skorajda infarkt, užival in se dobro počutil ob reševanju izzivov pa sem le na začetku. Nakar mi je igra ponudila drugi sklop šestedesetih prizorišč, ki so bila petkrat lažja od prejšnjih, a z istimi šefi. Mhm, ker to sem potreboval, ne persena.

Pac Pix
Namco za DS
objavljeno: Joker 146
september 2005

66