IGROVJE
stranka » igrovje » DS » Yoshi Touch & Go
Yoshi Touch & Go

Sneti

Ponosno naj se zastrmim v zaprepaščene obražčke zveste publike in povem: moj najljubši Nintendov lik ni Mario. Niti oni pusi Luigi. Niti sniki Wario, niti majti Browser. Celo pri breskvasti princesi mi otepač ostane mlahav. Zakaj najhudejši, najsimpatičnejši in največjega božanja vreden je Yoshi. Ta zeleni dinozavrček, ki z napol bebavim izrazom v udobnih čeveljcih nosi okoli Maria in pljuva ter serje strupena jajca, je tako hecen, da mora biti proizvod najbolj motenih možganov osaškega velikana - in ravno zato je na moji lestvici tamkajšnjih likov absolutno prvi. Seveda ne škodi niti to, da je nastopil v eni najboljših ploščadnih arkad vseh časov, Yoshi's Island za SNES (ki je seveda boljša od Super Maria ). Opa, in kaj li me zdajle čaka, Yoshi Touch & Go za DS?! Naj zlodej pocitra morje in sonce, na Krku ga bodem igral v temnem apartmaju vseskozi, ja!
No, ipak sta voda in žarek dobila lep delež mojega popolnega telesa (barok je bil res zakon), saj je Touch & Go le senca Islandove veličine. Originalnosti mu resda ne gre očitati. Prvi del podviga je omogočiti varen dvorazsežni polet Baby Maria z visokega neba do tal: mulec s tremi balončki na plenički, ki simbolizirajo prav toliko življenj, prosto pada, mi pa s peresom na spodnji DSjev ekran rišemo črte iz oblačkov in ga tako usmerjamo stran od sovražnikov (ki povrhu ne morejo skozi oblake) in bomb ter v kovance. Več slednjih kot nabere, bolje je, zakaj na tleh ga čaka Yoshi, ki je v skladu s količino pobasanih kovancev hitrejši in ima v riti več jajc.

Simpatična igra je tole že res, ali nje omejenost in cena me sprav\'ta v bes!
Povrhu lahko oblačke odstranjujemo s pihanjem v mikrofon in v cekine spreminjamo sovražnike, če okrog njih narišemo tesen oblačji krog, nakar tako pridobljeni cekin s peresom pograbimo in ga zadegamo proti Mariu. Ko dotični prilebdi do tal, zajaha Yoshija in čudežni par se odpravi na desno, v klasičnem ploščadnem pogledu od strani. Dinočud napreduje v sebi lastnem tempu, na nas pa je, da rišemo oblačke čez vrzeli v tleh, bzikamo jajca, ki tamanijo sovrage na spodnjem in zgornjem zaslonu ter klatijo kovance, slednje pobiramo, če naletimo nanje z lastnim korpusom, občasno poskočimo (tap na Yoshija) in živalci nasploh omogočimo preživetje. Nadzor je praktično popoln in grafična ter zvočna simpatičnost takšna, da se ti milo stori. Bolj kjut špila nisem videl od, jah, Yoshi's Islanda naprej. Nuooo!
A kaj vse to pomaga, če je Touch & Go v bistvu le en sam malo bolj zajeten tehnološki demo? Vsebuje namreč ubožne štiri načine: Score Attack, Time Attack, Marathon in Challenge. Vsi ti modusi so minimalne variacije na isto temo, kjer Baby Mario najprej pada, kar traja recimo dve do tri minute, nakar Yoshi napreduje v desno, kar spet vzame par minut. Štos je bodisi v hitrosti, bodisi v točkah, in ker naslov vsled majhnega spreminjanja nivojev ter sovražnikov nudi bore malo raznolikosti, se vsega naveličaš v treh, štirih urah. Tekmovalno večigralstvo, za katerega potrebuješ le en modul in v katerem se s tekmecem pomerita, kdo bo hitreje na cilju, je prav tako dobro zgolj za nekaj partij in stežka opraviči lenobo ustvarjalcev. Cena igre bi morala za tako omejeno vsebino znašati dva jurja ...
Enostavno nisem mogel verjeti, da lahko Nintendo tako genialno in luštkano zasnovo postavi na tako trhle temelje, namesto da bi ustvarili orenk avanturo, s štorijalnim načinom, raziskovanja vrednim svetom, številnimi nivoji in podobnimi rečmi, kar bi si Yoshi vsekakor zaslužil. Ampak so jo. Eh, sem pa zato dobil vsaj malo barve.

Yoshi Touch & Go
Nintendo za DS
objavljeno: Joker 145
avgust 2005

60