Krofasti vodoinštalater Mario ne nastopa le v poskakovalnih arkadah, saj dirka, brca žogo, tenisira, je namizen in igra frpjske vloge. S tem je pred četrt stoletja začel odvrtek Super Mario RPG za SNES. Iz njega nastala serija, kjer druži moči z bratom Luigijem in se je prek game boya in DSa kar uveljavila. Žal njena kakovost za resne igralce pada, saj je zmerom bolj namenjena otrokom okrog desetih let. Če ne obvladaš angleščine, in pri teh letih je najverjetneje ne, nastane težava, saj se zgodba gradi skozi prave zidove teksta, bistveno večje kot v Pokémonih.

Havajskoidni otok Pi'illo je nabito poln simpatičnih, farbovitih lokacij, kjer do onemoglosti kramljaš z lokalci in iščeš skrivnosti. Ta plat je kul.

Ko bi od štorije vsaj nekaj bilo, se ne bi usajal. Toda v slogu cenenih risank se veliko dogaja in nič ne zgodi, ko se Mario in Luigi potikata po rajskem otoku ter skušata priti do dna sanjavi zagati. Luškane prebivalce je treba rešiti nadzlobnjaka (ni Bowser, a zmajska sitnoba ne izostane), kar brata storita tako, da skozi portale v Luigijevih spečih mislih obiskujeta sanje. Naredita jih z opravljanjem nalog za prebivalce na otoku, ki ga gledamo od zgoraj in ga vedno bolj odkrivamo. Podnivoji, ki delujejo kot temnice v frpjih, opazujemo od strani ali v 3D in terjajo ne­kaj enostavnega ploščadenja. A več je raziskovanja in bojevanja, kajti Dream Team je v prvi vrsti lahkoten erpege.
Ko se Mario ali Luigi dotakneta na zaslonu vidnega sovražnika (naključnih spopadov hvala gobi ni), se preselita na ločen ekran. Postavita se na levo in capini na desno, nakar si druščini v tipskem slogu japonskih frpjev potezno izmenjujeta udarce. Samosvojost igre in serije je v tem, da se je treba napadom ogibati s skakanjem, medtem ko moraš pri napadanju z Mariem ali Luigijem za kar največjo učinkovitost pravočasno stiskati gumb za napad. Skok na glavo, seveda, saj so vezi s platformskimi koreninami jasne.

Saj nisi mislil, da bo igra z Mariom minila brez Bow­serja? Geriatrični dinozaver se pojavi kmalu, tako da se morata brata ubadati z dvema zlobnežema.

V sanjske podnivoje se seliš skozi Luigijeve misli, saj si zeleni brko lasti edinstveno sposobnost, da je sposoben v trenutku zaspati kjerkoli.

Boj sam po sebi ni napačen. Težava je v tem, da se v teku več deset ur dolge igre komaj kaj razvije. Saj dobivaš nove variante orožij, nove veščine in raznolike skupne napade, kjer M & L denimo valita veliko žogo po prostoru, nakar nabrano zmečeta kanaljam v frise. A ti naskoki so dolgovezni in naredijo komaj kaj več škode. V drugi polovici kljub številnim vrstam simpatičnih sovražnič­kov igraš na domala enak način kot od začetka. Tudi zato, ker je špil zelo lahek, pač ustrezno desetletnikom. Slično je bilo v predhodniku, Bowser's Inside Story, le da je tu še huje.
Iz osredotočenosti na mladež izvira še ena zoprnija, in sicer stalno držanje za roko. Ne le glede poteka, ki je kljub navidez odprtemu otoku presenetljivo linearno, marveč stalnih, dolgih, sladkobnih tutorialov, ki se jih ne da sceloma preskočiti in skačejo na plan celo po ducatu ur. “No vidiš, tu je polica, nanjo prideš tako!” “Aha, tu je sovražnik, poraziš ga tako!” “Veš, skozi vrata prideš v sanjsko dimenzijo!” Nadležno.
Konkretna dolžina je ob takem dizajnu plus le za tiste, ki imajo radi rutino. Med njimi so tudi otroci, a kot rečeno, zaradi velike količine angleškega teksta je igra zanje neprimerna. Škoda, saj je barvita in vsebuje simpatične dele, kot je nekaj na izi ugank ter bojevanje s pacificrimovsko velikanskim Luigijem. 

Ena od lahkotnih puzlic terja, da se na veliki drezini prevažaš po krožno potegnjenih tirnicah, pravilno obračaš svedra in z vrtanjem uničuješ skalovje.