IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Diablo III
Diablo III

Sneti, Princ klikota, proti Diablu, Kralju teme, Uni­če­valcu družabnega življenja, Imetniku najbolj pla­me­ne­čega prdca. Naj zmaga rdečejši!

Oseba na našem facebookovskem stenčasu je pred ča­som napisala: "Komaj čakam na Diablo III. Upam, da ne bodo ničesar spreminjali." Ni se ji bilo treba bati. Medtem ko drugod eksperimentirajo z združe­va­njem raznih elementov, je Hudičevec v časovno kapsulo ujet varni pristan za roboholike (= so robotski in mahnjeni na robo). Diablo III je tak, kot bi bil Diablo I, če bi ga dobila v roke hollywoodski mag spektaklov Michael Bay in trgovec s heroinom. Dela ogromen kažin in te prepoji kot težka droga. Ko greš srat ali se sprostitveno zazreš proti planinam, te tihi glasek v glavi opozori: "Ej, a ne bi namesto tega raje nabiral EXPja?" In naenkrat se ti zazdi, da bi bila to pa res boljša zaposlitev. To je ta hudič, da za naslednjo Vrhunsko macolo krvave griže žrtvuješ toliko časa, kot bi ga potreboval za iznajdbo zdravilo proti raku. Ampak rak ubija počasi, sluge Gospodarja pekla pa so tik pred vrati. Jasno je, kaj ima prioriteto.

To mi delaj! Solidno nabildani čarodej cvre, poha in panira peklenščke, da se ti kar smeji. Konfiguracijo veščin in run lahko vpišeš v internetni kalkulator na Blizzardovi spletni strani in jo tako deliš s svetom.


Temelji izdelka
Tako kot oba predhodnika je Diablo III preprosta igra. Je akcijski frp, kjer v izometričnem pogledu od zgoraj naročaš svojemu liku, naj razseka, razpara, obglavi, objajči, upepeli in upari vsakršno nakazo, ki so jo plameneči knezi poslali nad izmišljeno de­želo Sanctuary. Semkaj prideš, da bi se potopil v klasično fantazijsko srednjeveškost, osredotočeno na zatiranje spakedranih hord. Klik v prostor pomeni premik in na sovraga napad, pritisk tipke od 1 do 4 ali klik na ikonico sproži posebno moč, klik na truplo, malho ali skrinjo pa povzroči, da ven v znanem loku priletita zlato in oprema. Naključno odmerjena, seveda, da si vesel, ko po tristo ciganskih opankah na plan končno skočijo legendarni šolni.

Tu barbar tolče zle kutarje v zaporu torture. Nisem pa še omenil, kako veličastna je glasba, ki miksa orkester, zbor in, jasno, akustično kitaro. Soundtrack tržijo posebej in je vreden vsakega centa.

Te nato ceniš dosti bolj, kot je za žanr značilno. Diabla namreč ne igraš zaradi širne, odprte dežele, saj je linearen. Veliko temnic se generira naključno in položaji ter vrste sovražnikov niso zakoličeni. Toda pot do konca je premočrtna in, če izvzamem prgišče neobveznih stranskih kvestov, vedno enaka. Ne igraš ga nadalje zaradi dinamičnega opravljanja kvestov za različne ponudnike, ker te vodi za roko od začetka do konca. Ne igraš ga, da bi taktično ukazoval druščini, saj računalniškemu spremljevalcu - templjarju, uročevalki ali zmikavtu - ne moreš veleti ničesar. Ne igraš ga zaradi ugank, ker jih ni. Niti ga ne igraš zaradi zgodbe. Ta je zdaj širša in sporoči veliko podrobnosti o svetu ljudi, ki ga napadajo peklenske sile z Zlodejem na čelu, angeli pa niso tisto, kar se zdijo. Vrača se stari učenjak Deckard Cain, medtem ko je nov osrednji lik njegova posvojenka Leah, ki se ravno tako kot on trudi razvozlati hudimanske prerokbe. A kljub ducatom vrstic solidno govorjenih dialogov, ki jih je moč preskočiti, neobveznim razlagam in kupu dnevniških zapiskov je fabula otročja neumnost. Bolj kot ne je izgovor za prgišče nepopisno spektakularnih filmskih animacij, najboljših izdelkov Blizzardovega animacijskega oddelka doslej.
Nak, nak in nak. Diabla igraš izključno zato, da boš veliko klal, kar ti bo dalo boljšo robo, da boš lahko še več klal. Dobrote in masaker sta mejnika, med katerima se odvija vsa trojka, enako kot Diablo II. "Žurajmo, kot da je leto 2000 in se vmes ni zgodilo nič", hahljaje vabijo Blizzardi. Doslej se je klicu odzvalo kakih sedem milijonov ljudi, od tega tri in pol na splovitveni dan, kar je pecejaški rekord. Diablo je pač, kot pravi Amazon.com, 'Harry Potter med igrami'.

Ko Azmodanove sile navalijo na utrdbo, se ne šalijo. Bi nucal enega Legolasa, da bi mi jih pomagal počistiti! Ko si iz mnoštva trupelc napolnim inventar, se lahko kadarkoli transportiram v bazo.


Zasolzi mi oko
Morda so mu tak naziv nadeli tudi zaradi pravljičnega videza. Pritožbe na worldofwarcraftovsko svetlost in pisanost so deloma upravičene, saj je stara rdečečrna paleta le del nove. A barvite livade se izmenjujejo s črnikavimi ječami, iz katerih puhti zlo. Naletimo na zelo raznolika območja, od mesta Tristram prek širne puščave in gozdov do templjev, votlin, oblegane utrdbe po Tolkienovem zgledu in nečesa, kar ni od tega sveta. Povsod je opaziti ničkoliko pozornosti do detajlov, recimo oltarje in kipe, mimo katerih stečeš v treh sekundah, a jih je nekdo izrezbaril do zadnje krivulje in se potrudil, da jih nežno osvetljujejo sveče, pa brezdanje globeli ob robovih in sijajne stavbe v ozadju. Menim, da gmajna z vpitjem, kako se je serija pomehkužila, premalo ceni trud & talent, ki ju je Blizzard vložil v raznotero okolico.
In v krasno izgledajoče pobijanje, ki ne štedi s plameni in ledom, gejzirji krvi ter trupli, ki razkoščičena frčijo po zraku, žarki krute smrti in plapolajočimi škrici, krušečimi se tlemi, rušečimi se zidovi. Stoji petmetrski monstrum takole za steno in ko misliš, da bo tam ostal, po zaslugi fizikalnega pogona v viharju naokoli letečih koscev opeke plane nadte. Aaaa, sam' pejmo!

Menih čisti skeletonsko-netopirsko zalego v cerkvi, a ni navdušen nad trgovci, kovačem in draguljarjem. Prvi skoraj vedno nudijo za en kurc robo, v druga pa spustiš celo premoženje, da sta uporabna.

Nasploh je raznovrstnost pošasti vredna vse pohvale, saj je gravžev na ducate vrst, od tipskih okostnjakov, pajkov in demonov do kultistov, kozjih in kačjih ljudi, veščev, sešitih trupelc, jezikastih skakačev, kamnitih velikanov, skalnih črvov, zapredkov ter rojev krvosesnih mušic. Če te noče pokončati, te ni videlo ali je že mrtvo. Sitnobe rade navalijo nate kot mutci na telefon, a ne vse, kajti nekatere krožijo po zraku, ska­če­jo, se umikajo, te bombardirajo, pljuvajo strupene mešičke, krepijo tovariše, kličejo služabnike in slično.
Docela varen zato nisi nikdar, ne glede na to, ali deluješ od blizu ali z razdalje, saj so kanalje narejene tako, da te ogrožajo na vseh pozicijah. Iz tega razloga je dostikrat pametno zbežati ali vsaj ne brezglavo napadati. Pri tem ni serijskega žlampanja zdravilnih napitkov, saj rabi refoška sledi ohlajevalno obdobje, kjer ne moreš srkniti novega. Flaškonov napadalne ali ča­robne energije pa sploh ni. Za preživetje je zato bistveno, da pobiraš rdeče globule, ki naključno letijo iz pobitih nasprotnikov in obnavljajo življenjsko silo. Zdi se kot malenkost, a ni. Posebej ko naletiš na enega iz spodobne falange medšefov in šefov. Naskočijo te prašičjeglavi, zamaščeni, skurbani, skrivenčeni šampioni pekla, vsak s svojimi napadalnimi vzorci. Nekateri so novi, recimo Belial in Azmodan, drugi stari, kot je Butcher. Na koncu pa čaka saj-veš-kdo. Je rdeč in babje miga z rito, na katero potem greš srednjeveško, kot se reče.

S Quattrovo demon hunterko co-opava žverce v pustinji. Kaj pa vem, ta plat me je pustila nekoliko hladnega. Eni prisegajo na tako igranje, a se mi zdi, da bolj zaradi družbe kot samih odlik načina.

Diablo III
založnik: Blizzard
objavljeno: Joker 227
junij 2012

80
žmohtna, spektakularna, nenehna, izvrstno tempirana akcija
raznoliki, prilagodljivi poklici
velik bestiarij
občutek za ve­li­častje in podrobnosti
namenjena večkratnemu igranju
zna se orenk ponavljati in vleči
linearna
vrtčevska zgodba
sploh ne deluje brez interneta