IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Risen 2: Dark Waters
Risen 2: Dark Waters

Grom hrumi in strela šviga, zli valovi v dalj buče, proti vetru pa LordFebo tiča otresa kar v stoje.

Kar kapitan me kličite, saj mi roditelji niso dali imena. Videti sem gusar, živim od ruma, sol mi brazda obraz in jemljem, kar se mi zahoče. A v resnici sem inkvizitor, ki pod krinko išče čarobno orožje v boju zoper Maro, titanko iz starih dni. Vražja ženska nam je najprej razdejala glavno utrdbo, zdaj pa njen lovkasti ljubljenček Kraken potaplja naše ladje eno za drugo. Trgovanje kmalu sploh ne bo več mogoče. Za nameček smo v Novem svetu, ki je že sam po sebi nevaren. Tukaj ni velikih, sijo­čih mest, le neskončne džungle, polne divjih zveri in neprijateljskih domorodcev. Še dobro, da mi pri nalogi vseskozi pomaga Patti, lepa hči slavnega gusarja Jeklobradca. On in večina njegovega ceha so se namreč pridružili boju proti hudičevki, stari kapitan pa mi je zapustil ladjo, ki je nujna za premikanje med številnimi otoki.

Med brezimnežem in piratsko fračo se ne zgodi nič. Štorijalna globina je nikakršna in liki ter odnosi med njimi so enorazsežni. Witcher je tu car.

Jaz, kapitan

Najbolj očitna novost te pustolovščine je smodnik, zato imam pištolo za pasom in pušketo na rami. A nadmočni orožji to nista, vsaj spočetka ne, saj sta počasni in okorni. Se mi celo zdi, da je bil stari dobri lok bolj uporaben. Zato se raje zanašam na rezila. Drugače pa kot poprej svobodno tekam skozi komaj prehodne gozdove, raziskujem peščene plaže in se občasno podam v kako preprosto jamo. Spotoma trgam rožice in se borim s čredami divjih zveri. Na nepazljivega raziskovalca na vsa­kem koraku prežijo vepri, gorile, jaguarji, orjaški členonožci, krokodili, netopirji in še vrsta bitij, ki jih ne znam imenovati. Čeprav imajo sebi lastne vzorce napadov, jih premagujem brez večjih težav, nakar jih, kot veleva tradicija, razmesarim, izko­žim in odčekanim.

Pozabite velemesta iz Skyrima, pa tudi na manjše, a še vedno konkretne kraje iz prej­š­njih delov serije. Zaselki v Risen 2 so veliki le nekaj hiš.

Kosce rdeče niti nabiram po redkih zaselkih, kjer sem kljub vrsti važičev edini, ki ume karkoli koristnega storiti. Kot sem vajen, me neprestano pošiljajo od Poncija do Pilata. Sem na kvestu epskih razsež­nosti, iščem sledi za mitskimi artefakti, a čisto povsod dobim še po tri naloge na vsak prst. Nekatere so nujne, saj se moram stalno ukvarjati z nezaupljivostjo, trmo in težavami lokalnih veljakov. Druge so stranske, nepotrebne, a jih ne znam odkloniti. En nuca zeli, oni živalske kože, tam iščejo posrednika, v bližini se je naselila strašna pošast, nekoga so okradli in tako naprej. Zato se mi beležka šibi od zapisov, a srečoma se mi cahni delajo tudi na zemljevid, tako da vedno vem, kdo me pošilja in kam.
Na žalost mi hude bogatije človekoljubje ne prinese. Največ zaslužim z iskanjem skritih zakladov in z drobižem, ki ga izmaknem iz žepov ter zabojev. Posebnih motoričnih spretnosti za to početje ne potrebujem in če me pri lepljivih prstih dobijo, ni nobene kazni. V najslabšem primeru me premikastijo ali en dan ne govorijo z mano. Čudežna dežela!
Vse uspešno opravljene naloge me seveda delajo bolj dovzetnega za nove veš­či­ne, ki se jih priučim od raznoterih uči­te­ljev. Tako osvojim mnoga lopovska znanja, nove bojevalne spretnosti, boljše govorne sposobnosti in vudu! Tale zadnja panoga je sveža in gre za čirečare lokalnih vračev. A lučanja ognjenih krogel in priklica strel se to pot ne grem. Magija tiči v talismanih in napojih, morem pa prav tako uročevati ljudi, da se borijo na moji strani ali ubogajo moje ukaze.

Vstopil sem, pobral par glažev in spraznil skrinje. Ker se nisem zahrbtno tiholazil, so me videli in sprožili kraval. Zato sem jih premikastil, četudi je šlo za like, pome­mbne za zgodbo. Nekaj časa so se kujali, a panike ni bilo. Plen sem obdržal, pa še slavo sem dobil.

Čeprav imamo na barki posadko različnih družabnikov, lahko na kopno vzamemo le enega. Da nisi sam, je v redu, a kljub občasnim komentarjem spremljevalca bi si želel več njegove vpletenosti in osebnosti.

Veliko se pogovarjam in kak cilj dosežem, če sem dovolj jezično spreten. Drugače pa največkrat šprica kri, saj sovražniki obilujejo. Čeprav je boj zaradi blokov, ob­ra­tov, pikov, različnih zamahov in brc videti spek­takularen, pošteno priznam, da posebne taktike v njem ni, saj le pobesnelo maham in od časa do časa uporabim umazan trik. To je avtohton element bojevanja v teh krajih, ki ga izvedeš med plemenitim sabljanjem. Sem sodijo tako pod­pasni streli s pištolo kot metanje soli v oči, kokosovih orehov v glavo ali bljuvanje ognja. Fina popestritev. Godi mi tak­isto, da me spremlja kamerad, dasi ne razumem, zakaj gre z menoj le en, saj po poti na kup zberem čedno posadko, od mornarja in kuharja prek zdravilca do Indijanke in škrata.
Čeprav se pomorskih bitk ne grem in imam zgolj očesno prevezo, ne kljuke, lesene noge ter skorbuta, je piratska kulisa dobra. Med sab­ljanjem srkam rum za zdravje, nosim šop zemljevidov z velikimi Xi, na rami mi sedita papiga in udomačen ficko. Moda prav tako pritiče tematiki, edinole govorim preveč izborno. Moram poiskati učitelja za preklinjanje, riganje in pljuvanje. Itak komaj čakam, da je avanture konec in da se ga s posadko napijemo kot opice. Je čas za nože in je čas za nožnice.

Kasneje, ko zaobvladaš sukanje puške, s čimer pos­tane streljanje hitrej­še in bolj učinkovito, pri­­­de noviteta bolj do izraza. Dobršen del igre pa po­je bridka sablja.

Jaz, igralec
Sedemnajstostoletna tematika se je izkazala za prijetno spremembo od klasičnih srednjeveških, poleg tega so se avtorji potrudili in ustvarili na novo domala vse živali, imena napojev, postavke, ki označujejo lik, in druge sestavine. Namesto izkušenj denimo nabiramo slavo. Prav tako je dopadljivih mnogo malenkosti, kot so večrešljivi kvesti, domiselna raba udomačene tatinske opice, dobro izvedeno odklepanje, vudujski nadzor nad ljudmi, zbiranje posebnih gusarskih artefaktov in mimogredne pripombe različnih spremljevalcev v različnih situacijah.
Na žalost pa je teh iskric premalo. Uvodna navdušenost mine, saj je od dobrih 35 ur veliko dolgočasnega igranja, nakar razočara še konec. Pokrajina ne vsebuje drugega kot pragozd in še več pragozda, kar ni prav nič privlačno. Vsak otok namreč zahteva naprej najdbo zemljevida in na­to slično, ponavljajoče se raziskovanje, spoznavanje ter privajanje. Ne morem napisati, da ne vleče, ampak je vseeno malo zehalno. Kljub nekaterim zanimivim trenutkom in domislicah v splošnem naloge ne kažejo pretirane odličnosti. Sklepanja zavezništev je le za okus, dočim je pridruževanje domorodcem oziroma gardistom medlo in bist­ve­no slabše izkoriščeno od tistega, ki smo ga spoznali v gotskih de­že­lah. Tudi sama štorija oziroma njen razvoj bi lahko bila boljša. Ozka fabula je sicer v redu, toda v njej ni nič osebnosti, nobene protagonistove globine ...

Pridruženje lokalnemu plemenu prinese znanje vuduja in par unikatnih nalog. Na žalost plemenska noša ne obstaja, coprnije pa se ne izkažejo. Zabavno je edinole, da lahko nekaj nalog rešimo tako, da z vudu lutko prevzamemo telo nekoga drugega.

Takle sem videti. Vpliva na videz oziroma izbira lika po gothicovsko nimam, sem pa upal štorijo o preteklosti, vsaj o izgubi uča. Zaman.

Risen 2 seveda ni zavožen, kot je bil Gothic 4, vseeno pa je vidno poenostavljen in v določenih pogledih korak nazaj. Teren je precej bolj enoličen, razdrobljen in proti Skyrimu prav beden. Zaradi majhnih skupnosti ni občutka živega sveta. Da lahko brez drage kazni kradeš in žepariš, je nenavadno. Ljudje nimajo predmetov dejansko na sebi kot v prenekaterem špilu, torej do ključa na primer ne moraš na nasilniški ali zmikavtski način. Nadalje tipček ne zna plavati in se ob srečanju z globoko vodo čudežno prežarči na breg. Ekonomija je čisto osnovna. Pot je za tako igro preveč premočrtna. Raziskovanje vnovič ne nudi veliko motivacije, kot ne kovaštvo, puškarstvo in druge obrti. Vudu prav tako ni najbolj koristen, saj je uročevanje sredi boja nerodno in manj učin­ko­vi­to. Raba kompanjonov je polovičarska. Miselnih orehov, dasi sem nekje vmes že upal na neke uganke, znova ni. Pa, roko na srce, brezimnega in brezosebnega junaka sem prav tako že naveličan.
Škoda, da potenciala niso bolje izkoristili. Gusarjenje ni napačno, a za vsako izboljšavo so naredili eno poslabšavo. Morda ne bi bilo napak, če bi se nemški avtorji poglobili v Gothic 2 in pogruntali, zakaj nam je bil tako zelo všeč.

Kraken osebno. Kakih peklenskih, ognjenih in magmatskih tematik ni, saj je demonka Mara vodno bitje. Najbrž zato drugi del igre prepogosto dežuje.

Tale želvak, ki govori kot Jar Jar, pripada plemenu gnomov, ki so edina nečlo­veš­ka prijateljska bitja. Avtorjem gre čast, da so vse sestavne dele, vključno s sovraž­niki, oddalji­li od Tolkienovega sveta. Navsezadnje ni niti okostnjakov.

Risen 2: Dark Waters
založnik: Piranha Bytes / Deep Silver
objavljeno: Joker 226
maj 2012

70
v osnovi klasično dobro gothicovstvo
gusarsko prebarvanje
sveže zveri in mnogo izboljšav
zna biti zabavna
mnogo poslabšav
na več koncih neizkoriščene zmožnosti, tudi pri zgodbi