Se spomniš, koliko krvi si prescal, da si v oni tečni puščavi v Final Fantasy X osedlal chocoba? Taka zajebanost je zdaj, s FFXIII-2, preteklost. Tretjeosebna igra je neukemu prijazna ter očesno čudovita, z bombas­tičnimi spopadi in pre­cizno izrezbarjenimi frisi. Toda igralno je glede na predhod­nico storila nekaj korakov nazaj in se znova približala tlačanski rutini, kakršno mnogi črtijo pri japonskih frpjih.

Medtem ko takole pohajaš okoli, pošastkov ne vidiš, temveč se nenadoma pojavijo blizu tebe. Tedaj se lahko z njimi spopadeš ali zbežiš.

Igram v filmu?
Nagnjenje k filmskosti se pokaže takoj na začetku, ko junakinja trinajstice Lightning skače med stavbami, jezdi vranca in leti, vmes pa tolče in čara, da je veselje. Tako impresivno je, da komaj opaziš minimum vnosa, saj moraš zgolj stiskati X za izbiro samoumevnih opcij. Znamenje tistega, kar še pride!
Baba gre kmalu v ozadje in pod nadzor do­biš njeno sestro Serah ter pionirskega Noela Kreissa. Skupaj se odpravita iskat Lightning, tako da iz sučišča nepremo­črtno dostopata do vrste krajev, ki plavajo vsak v svojem času: mesta, veso­lj­ske luknje, koloseja, kazinoja, poljan ... Nekatere so znane, druge nove. Polnadaljevanje torej ni več tako linearno kot XIII, pa tudi bolj 'frpjsko' je, saj na mirnih delih lokacij čvekaš z ljudmi in obiskuješ trgovko. Je pa tega vseeno bolj malo, saj glavnino početja predstavlja mlatenje.
Realnočasovni vojskovalni sistem je zelo sličen prejšnjemu. Ko se na ločenem zaslonu zapleteš v spopad z monstrumi, izbiraš ukaze iz menijev in sovragi stojijo na eni strani zaslona, tvoja ekipa pa na drugi. Cilj je še vedno ta, da capina z udrihanjem in magijo spraviš v ranljivo stanje, 'stagger', kjer ga resnično poš­ko­­duješ. Ključnega pomena za to pa nista ne oprema, ne čarobna energija, marveč izbira kombinacije poklicev. Druščina je sestavljena iz največ treh likov in vsak ima zadolžitev: bojevnik, zdravnik, obrambnež ... Kaj kdo je, določiš vnaprej, nakar med temi skupki, 'paradigmami', hitro menjuješ glede na situacijo.

Ogledna dinamika je velika, saj se kamera obrača in zumira ter je veliko bleš­čic. Posebne udarce imajo tudi spremljevalni pošastki (feral link).

Ali gledam igro?
Novosti v tepežu resda so, med njimi ranjeno stanje, ki niža maksimalno zdravje, in to, da imaš v druščini poražene pošastke. Zbiraš jih kot pokemone, krepiš jih in ceniš močnejše primerke, kot je robotski mofo Omega. A roko na srce so le manj navdušujoča varianta starih eidolonov in slaba zamenjava za like, ki si jih imel v FFXIII. Namesto šestih imaš zdaj le dve osebi.
Morda je tudi zato obračunavanje s tolovaji lažje. Dočim je trinajstica kmalu pokazala zobe in si moral pazljivo delati s paradigmami, da si sovrage spravil v sta­gger, je XIII-2 cagava. Gromozanskih šefov je veliko, a redkokateri te porazi in če te že, je to znamenje, da moraš opraviti še kak zehalen prinesi-mi kvest ali nekam iti in tam opravljati bojno tlako pri navadnih smrkljih. Ne rečem, dosti vr­st jih je, od mutantskih panterjev do ihtavih kakijev, in glede na predhodnico je nekaj svežih. Ampak ure grindaškega, taktike oropanega sekanja nesposobnih gnidic mi niso prav nič dogajale.

Dober primer šefa, ki se ne zna prav obrniti, je ta mutirani paradajz. Je ogromen in te divje mlati, a poraziš ga s petminutnim knofodrkom. Zeh.

Poleg tega so lokacije manj premišljene, lepe in kompleksne kot one v trinajstki. Nemara se mi ne bi zamerile, če ne bi bilo treba po njih dolgočasno brskati za skritimi artefakti. Brez njih dostikrat ne moreš naprej, kljub temu pa znajo biti komajda vidni. Če so izven dosega, moraš nanje zalučati pocukranega letečega buhteljčka Kupa, ki pri tem otročajsko vpije, kot bi ga iz kože devali. Za skozlat, tako kot glasbeni miks j-popa, j-metala in j-cviljenja. Dodali so še prgišče kvaziugank, kjer moraš s tekanjem po lebdečih ploš­ča­dih povezovati barvne kristale, a naj me koklja brcne, če so me vsaj za kanec navdušile.
Istih misli sem glede spridene zgodbe. V trinajstici je bila občasno naporna, a se je izkazala za literarno metaforo in ni pre­tiravala z intelektualno masturbacijo. Tale nova je njeno nasprotje: zagledana je sama vase, stalno najeda z jamrajočo melodramatiko in tako komplicira, da mi kmalu ni bilo nič več jasno, pa sem vajen animejev. Če so se načičkani, narcisoidni liki zdeli komajda prebavljivi meni, ki sem praktično gejša, kaj bi nanje porekel 'običajen' Slovenec?

Občutek pri igranju je zelo melanholičen, nežen, ženski oziroma androginsko metroseksualen. Poženščeni moški liki se docela vklapljajo v ta melos.

Minuta čez polnoč
Zadostno oceno bom vseeno podelil, saj ne morem reči, da se nisem lahkotno še kar zabaval in da med tisoče rutinskih obračunov v petindvajsetih urah niso bili posejani dobri trenutki. Naj bo to viharniški šef, pri katerem je bilo treba dejansko uporabiti glavo, izvedbena lepota ali splošna prijaznost. Po vsakem porazu imaš namreč možnost Retry in dogajanje v trenutnem svetu po vrnitvi v sučišče zamrzne. A ko moram za hvalo takole paberkovati drobtine, veš, koliko je ura.