Vprašanje je bistveno za razumevanje Skylanderjev: kaj naredi dob­ro otroško oziroma mladinsko igro? Gotovo ne tisto, na kar obi­čaj­no gledamo pri špilih za velike, se pravi različne težavnosti (ker so za levji delež mulčadi višje odveč), globina (ker je večina ne bo dojela) in tehnološka naprednost (ker jo bo malokdo opazil), marveč svojstveni elementi. Prvič: ciljno občinstvo mora hitro dojeti, kako igranje poteka, nakar mu je treba sproti streči z novostmi, da se ne naveliča. Drugič: stalno se mora nekaj dogajati. Tretjič: treba je zbirati stvari, otroci imajo to neznansko radi. In četrtič: pisanost ter risankavost sta terna.
Najbolj idealno je, če je igra izdelana tako spretno, da je všečna mladim in v izziv odraslim. V tem se recimo odlikuje Nintendo. A takoj naslednja najboljša stvar je špil, ki ve, da streže mlajšim, in je na to ponosen. Take so Legove licenčnice (Lego Star Wars, Lego Indiana Jones, Lego Harry Potter ...) in tak je Skylanders: Spyro's Adventure.

Dvomim, da se bo naraščaj takole idilično igral, saj poznam otroke. Vse bo nemudoma razmetano in figurice bodo visele z lestencev ter nafrfuljenih ženskih frizur. A imeli se bodo fino!

V magični portal z njimi!
Ime znanega zmajčka Spyra ti morebiti daje misliti, da gre za ploščadno igro, vendar se izdelek razlikuje od prejšnjih odprav. Spyro ni več glavni junak, marveč eden od legendarnih živalskih varuhov, ki bdijo nad prav­ljičnim svetom. Ko tega ogrozi smešni, gargamelasto zmedeni nepridiprav Kaos, ga gredo luštkani pošastki reševat. Tega ne počno s pri­ča­ko­vanim skakanjem po nasprotniških beticah, temveč v lahkotnem akcijskem igranju vlog vrste hodi- naprej-in-sekljaj. Spomni na Baldur's Gate: Dark Alliance, X-Men: Alliance in Sacred ter je ovito v deško štorijico iz ameriških sobotnih risank. Ni dojenčkasta kot Nodi, ni pa tudi resnej­ša, kakršen je Yu-Gi-Oh. Zaradi prikupno nerodnih likov, kot so napol slep krt, ki se na smrt boji ovac, vase zaverovan rakun in odbita vila, v katere govorici je slišati angreščino, bi bili kar prava primerjava Pokemoni, le da brez japonskosti. Nič bliskanja specialnih udarcev in dretja z velikimi črkami, namesto tega sta na sporedu postavanje po rajskem vrtu in nedolžne besedne igre, ki na obraz privabijo sproščen smehljaj.

Šefi niso prav zajebani. Tisti, ki bi radi več izziva, ga bodo našli v streljanju dodatnih tarč in mojstrskih ječah, kjer je treba biti kar nabildan in spreten, da prideš skoznje.

Pokemonsko pa je še nekaj drugega – zbiranje. S tem je povezana največja inovacija tega izdelka in razlog, zakaj ga nisi našel na torrentih: živo osvetljena plastična ploščad, ki ji pravijo portal. Na raču­nal­nik jo priključiš z USB-kablom, nakar nanjo postaviš figurico monstrumčiča, s katerim bi rad igral, in le-ta se po­­javi v igri. V velikem začetnem paketu dobiš DVD, ploš­čad in tri like: zmajčka Spyra, ribaka Gill Grunta in hitrostrelno žverco Trigger Happyja. Ko igračko vza­meš s podstavka, Spyro's Adventure preskoči na ločen zas­lon, kjer čaka, dokler nanjo ne postaviš druge. Nato se po par sekundah včitavanja ob svetlobnih efektih in vu-vuššš-kabum zvokih znajdeš tam, kjer si bil, le da odtihmal nadzoruješ tistega Skylanderja, ki si ga zadegal na portal. 
Kak cinik bo ziher rekel “Dej pejt v vrtec, Sneti, a to je kaj posebnega?!” Tudi jaz sem malo sumljivo gledal, ko sem menjavo izvedel prvič. A kmalu mi je kri planila v že dodobra sklerozno žilico, ki ne čisla le vir­tu­alnega, marveč otipljivo igranje. Po eni strani zaradi samega polaganja plastičnih živalic na piedestal, česar v dvajsetletni karieri, v kateri sem izkusil vse mogoče, dejansko še nisem počel. Vsa čast tistim, ki so si sis­tem izmislili (pisca scenarija sta prej sodelovala pri Svetu igrač!), in založniku, ki je imel jajca, da se je vrgel v strošek. Po drugi pa zato, ker so modelčki kakovostni, zdržljivi in tako lepi, da jih imaš komot na polici kot okras ali zbirateljski ponos. Za nameček je Spyro's Adventure fantastično darilo nadebudnemu mladincu ali zagretemu kolekcionarju. Na polici pač ne smejo biti le podobice Vojne zvezd in specialne edicije rumenkastih gat japonskih srednje­šolk, a ne, Raveer. 

Potiskanje želv ni visoka matematika, je pa dobrodošlo razgibovalo dogajanja. Izbirčnejši ne bodo navdušeni nad preprosto grafiko, dočim je tvoj lik venomer tiho.

Vsaka beštijica pripada enemu od osmih D&Djskih ele­mentov: zraku, življenju, vstalosti od mrtvih, vodi, magiji, zemlji, ognju ali tehnologiji. Štartna trojka je magično-vodno-tehnološka, ostale figurice moraš dokupiti. To storiš v paketih po tri za trideset evrov ali posamič za deset apoenov. Za možnost stoodstotnega končanja igre potrebuješ še ostalih pet elementov, kar pomeni 50 evrov, za kompletiranje zbirke pa boš pljunil dosti več, saj je kipcev nad trideset. No, to je vidik za zagreteže. Skylanderje je moč brez težav ig­ra­ti in končati s temeljno trojico, nedostopna ostanejo le določena vrata, za katerimi je na manjših delih stopenj roba v obliki pokrival, ki te okrepijo, in neobveznih zakladov.

Borilno večigralstvo ne bo nadomestilo Modern Warfara, a ni slabo. Še bolj­še je sodelovanje za dva, pri čemer pa drugi žal ne more kadarkoli vskočiti.