Četrti Gothic (J208, 59) je bil vnebovpijoče razo­čaranje. V prvi vrsti ni bilo krivo to, da so ga razvili še za konzole, marveč nesposobnost novega razvijalca, ki je pomendral vse adute niza. Ker je Arcania, kakor se je zadnji del imenoval, prejela same negativne kritike, se dodatka niti nismo nadejali. Toda prišel je, čeprav bi bilo bolje, ako bi ne, kajti ta kupček trolovega govna ni vreden niti najnižje dvomestne ocene, kamoli cene. Kot da bi nekdo prav za­nalašč hotel še dodatno poteptati blagovno znamko.

Sinjega neba in zelenih trat je v Setarrifu komaj kaj. Špil ima od Gothica le G kot groza!

Nova odprava brezimnega junaka, ki nadaljuje pregon demona v kraj Setarrif, je dolga pičlih nekaj ur in temelji le na mikastenju. Igralec je vržen v posiljeno situacijo, ki jo razkrivajo obupno amaterski glasovi, namesto prostega sveta pa špil sestoji iz posameznih morečih stopenj. Izziva ni nikakršnega, kajti visoko izurjen in opremljen lik, bodisi frišno ustvarjen, bodisi uvožen iz prejšnje pustolovščine, gre skozi valove zombije, žuželk, orkov in banditov kot ognjen meč skozi maslo. Vsi elementi izpopolnjevanja in nadgrajevanja so potisnjeni docela vstran. Tako kot ostale žanrske pritikline – raziskovanje, kramljanje in kvestovanje. Niti mirnih kotičkov v smislu štacun, naselij in privlačne prirode v Setarrifu ni, saj je mesto v razvalinah in po njem blodijo nemrtvi.
Premočrtno dogajanje s komaj kako neobvezno nalogo in občasnim vodenjem starih kameradov, kot sta Mil­ten in Lester, je neopisljivo nesmiselno. Vse, s či­mer se je Gothic nekoč proslavil, torej svobodo potovanja, naravnostjo, življenjskostjo, mesti s trgovci in hrpo obrobnih opravil, je šlo dokončno po zlu. Ta izdelek je neposrečen mod, katerega preizkus bi odsvetoval celo ob njegovi zastonjskosti, kaj šele za zahtevani izdatek. Pobruh!

Plameneči meč dobiš zgodaj v igri in z njim je prebijanje skozi valove nasprotnikov še bolj enostavno. Ampak izdelek itak nima enega samega plusa.