IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Sherlock Holmes: The Case of the Silver Earring
Sherlock Holmes: The Case of the Silver Earring

LordFebo anal-in-tičnega duha išče Sherlockovo sramno dlako na Watsonovem jajcu.

Novi Sherlock ni kaj prida pustolovščina. Kaj mu pomagajo pisana viktorijanska grafika, vzdušne melodije in povprečna doylovska štorija o umoru industrijalca, če je zavožena glavna sestavina, igralnost? Zgrešen je namreč sam sistem, ki temelji na duhamornem zbiranju dokaznih predmetov, najpogosteje velikih par pik in skritih nekje v temi. V starih časih smo takemu p

Par logičnih ugank ne popravi nerazgibanosti igre.
očetju pravili pixel hunt, lov na piksle, in v Silver Earringu se ta podigra vrača v velikem slogu. Na sleherni od kakega ducata lokacij moramo poiskati vse, kar so avtorji predvideli, zakaj dotlej nam iti ni. Pri tem ne šnofamo za očitnimi dokazi, kot so morilsko orožje, truplo v kredenci in kri na rjuhi. Nak, veliki detektiv pobira lase, svinjarijo iz umivalnika, čike in pepel, stenske slike, ptičja peresa in podobne zadeve. Vse to se sicer sliši kot obvezno dokazno gradivo, vendar je v igri močno zapretiravano. Sherlock pač ni forenzik iz CSIja, marveč njegove metode slonijo na tako imenovanem deduktivnem sklepanju. Ampak iskanje dlak bi še šlo, če bi bila večina teh najdb neobveznih. Navsezadnje smo videli precej sorodnih naslovov, v katerih so določena dejanja, pogovori in predmeti nujni, preostalo pa je tam le za boljše razumevanje ali za globljo izkušnjo. Žal je naš lik drugačnega mnenja. V svojo rezidenco na znameniti Pekarski ulici se ne bo vrnil, dokler ne najde vsega gradiva. Pri tem je najbolj butasto, da ne gre za neke vnaprej iskane reči, marveč za prosto brskanje. Ker očitno Holmes natanko ve, koliko 'krucialnih' malenkosti je raztresenih naokoli, bi lahko snovalci na zaslon preprosto postavili števec, ki bi kazal, da smo našli osem stvari od predvidenih desetih. Ko preždiš ure in ure v dveh sobah samo zato, ker nisi vrgel uča na eno od povsem nepomembnih fotografij, je občutek itak že dokraja pokvarjen.

Igra je 3D, vendar pogleda ne moremo obračati. Moti pa, da je 'kamer' v vsakem prostoru precej in se pogled venomer spreminja.

Kot da sama zamisel o stotniji mikrodokazov, na katerih detektivka temelji, ni dovolj moteča, so jo morali podkrepiti še s slabim vmesnikom. Kazalec, ki na vročih točkah menja obliko, je nenatančen in povečini je bilo moje raziskovanje pravzaprav počasno prečesavanje zaslona. Povem vam, da sem kak prostor na tak način temeljito obdelal tudi po desetkrat, a nisem našel ničesar, nakar se je na koncu izkazalo, da sem nekaj le zgrešil. Podobno je z izhodi iz lokacij oziroma prehodi na drugo stran sobe, ki jih včasih zlepa ne najdeš. Zraven nerodnosti vmesniku očitam omejenost, saj ne daje prav nobenih povratnih informacij. Opisi predmetov so dvobesedni, Sherlock od časa do časa zamrmra 'Interesting!', gledanja po okolici pa pravzaprav ni, saj kurzor pozna le rokico in nogi

Takole sta videti dnevnik in vprašalnik.
co. Najbolj debilno je, da moramo za pogled od blizu na objektu uporabiti povečevalno steklo. Kot da potrebuješ lupo, da vidiš, kaj je raztreseno po mizi.
Poleg iskanja šivank v senu se naš uspeh naslanja še na izpraševanje. Dialogi, ki niso predolgi, jih je pa veliko in so od prve do zadnje besede govorjeni, se na srečo samodejno beležijo. Minus je odsotnost baranja po najdenih rečeh. Klikanje s predmeti iz inventarja po ljudeh namreč ne da nikakršnega rezultata, kar je v tosortnem izdelku nezaslišana in nerazumljiva pomanjkljivost. Sherlockov analitični um gor ali dol - če preiskovalec neprestano govoriči o zbiranju informacij, bi jih mogel dobiti več od prič, osumljencev in pomagačev kot od naključnih kocin. Je pa res, da je zlata vredna beležnica, v kateri niso le vsi pogovori, marveč nemalo najdenih dokumentov, od pisem do uradnih poročil, ter detektivove lastne zapazke. Ob koncu vsakega dneva moramo pravilno odgovoriti na par zastavljenih vprašanj in odgovor argumentirati z omenjenimi zaznamkami ter beležkami. Ta pristop, dasiravno dodatno oteži igro, se mi zdi izviren, saj prisili igralca, da (še) enkrat prebere vse zapiske.

Watson je Holmesu vedno za petami, ampak kaj prida koristen ni, razen ko na parih mestih vodimo njega.

Ko na spletnih forumih čitam težave igralcev, je jasno, da ga ni junaka, ki bi sam našel vse. Nekdo po sreči pobere las na umivalniku, a zabitemu popoldnevu navkljub ne bo odkril slabo vidnega odtisa čevlja; zopet drugi bo našel oboje, a se mu bodo izmuznile druge malenkosti. Brez pomoči oziroma rešitve lahko špil v nekaj mesecih reši le vztrajen menih ali arestant, ki nima drugega dela. Ne rečem, da Primer srebrnega uhana nima svetlih točk. Par ugank je zanimivih in tudi vprašalnik, ki sklene dan, je posrečen. A pod črto je špil slab, naporen, kratek in nepriporočljiv. Če ne verjamete, preizkusite demo, ki vam dodobra predoči vse ščišne elemente. Se tudi vam budijo skomine po fantastičnem prvem Broken Swordu ali davnem, a nepozabnem Sierrinem Colonel's Bequestu?

Sherlock Holmes: The Case of the Silver Earring
založnik: Digital Jesters
demo: natlačenka/tlačenka 133
objavljeno: Joker 134
september 2004

43
kviz ob koncu dneva je posrečena finta
idiotsko iskanje brezštevilnih brezveznih dokazičev
slab, omejen vmesnik