IGROVJE
stranka » igrovje » wii » Sonic Colours
Sonic Colours

Sneti ne ve, ali se mu vrti od brzine ali od tega, da je tole dober 3D Sonic.

Kdo je boljši, Sonic ali Mario? Hja, to je bil mogoče letečih kozarcev poln gostilniški kreg na začetku devetdesetih, zdaj pa je kvečjemu utrujeno hropenje na retro forumih. Jasno je namreč, da je dandanes prvak Mario. Po eni strani zaradi stalne izvrstnosti njegovih novejših iger, najsi bodo v 2D ali 3D. Po drugi pa zaradi drseče Sonicove franšize, od katere smo mnogi nehali karkoli priča­ko­vati, medtem ko so jo nekateri kratkomalo zavrgli.
A nemara jih v vrnitev zvabi Colours, ki je dejansko dobra trirazsežna šibalna ploščada z modrim ježem. Čeprav tudi zato, ker se ponekod zgleduje po Mariu, hihi. (/Kolektivni krik groze Seginih fanov podre manj­šo goro.)

Osnovne vsebine je za kakih sedem ur, toda vračanje na že opravljene stopnje je simpatično zaradi rabe drugih pramenčkarjev (\'wisp\' pomeni pramen).


Pramenčkarji
Filozofiranja ni. Sonic se v družbi lisjačka Tails znajde na vesoljski postaji dr. Eggmana, ki v njej izkorišča barvita bitjeca, imenovana wispi, in na nas je, da jih osvobodimo. Zgodbe je malo, je pa res, da ni butasta in da ima Sonic novo osebnost, ki se zna z referencami šaliti tako na svoj račun kot rovaš iger. 
Jedro ostaja prepoznavno sonicovsko: poblaznel tek proti drugemu koncu nivoja z vmesnimi skoki, s katerimi premagujemo vrzeli v tleh, dosegamo alternativne poti, ki se kmalu združijo z glavno, in fentavamo ne prepogoste robotske sovražničke. Izdatna količina slednjih bi nas ustavila, tako kot so nas žlajfale puzlice v dvorazsežnem dolpotegljivem Sonic 4: Episode 1 (Joker 208). Colours nima takih popadkov. Vmes sicer so občasni postanki za natančnejše ploščadenje, kjer prideta do izraza dvojni skok in pritegovanje k naslednjemu odbijalu v zraku. Tu si oddahnemo, mor­da poberemo zaščitne prstane, ki jih izgubimo ob trkih v sovražnosti. Toda potem gremo VRUUM dalje, kot se spodobi.

Tisti, ki so igrali Sonic Adventure, si bodo pri dirkanju v zaslon zaželeli, da ne bi bilo treba stalno tiščati naprej.

Šestero svetov s podnivoji je tematsko raznolikih, od vsemirskega ringlšpila prek tovarne tort do obmorskega letovišča. Nabiti so z ograjami, ki jih grindamo, tobogani, lupingi, zdrsljivimi površinami in sploh vsem, kar nas drži v norenju. Sonica gledamo od strani, od zadaj, iz kateregakoli kota, ki ga določa kamera. Če nam izdatno dogaja dvorazsežnost, pa se lahko lotimo st­rans­kega sveta, posvečenega starim kozlom. 
Wispi, ki jih po tistem, ko jih osvobodimo, aktiviramo s trzajem wiimota, tu niso zaradi lepšega. Odvisno od barve nam omogočijo posebne sposobnosti, kot so cepelinasto letenje, nadpospešek in mutacijo v elekrični impulz ali kroglo s špicami, s katero se je moč vzpenjati po navpičnih stenah. Najmočnejši adut wispov je, da se lahko z njimi skozi nivo prebijemo na drugačen način, kot bi se sicer, in so luštna popestritev. Sploh ko se z njimi vračamo v opravljene levele in iščemo nove poti skoznje. Res je le, da znajo spomniti na Maria (svedrasta in krogelna forma, hmmm?), tako kot je galaxyjasta vsa tale vesoljska štimunga. Tjah, kot sem rekel v Sonicovskih analih v Jokerju 208 – včasih je modri dirkač pičil po svoji poti, zdaj ubira tisto, ki jo je naredil italijanski brkatež.

Ljubitelji serije bodo čislali klasično estetiko, se pravi močne barve z MODRIM nebom na čelu.


Kislost in sladkost
Pod vsem navdušenjem resda tli smodje razočaranja. Vča­sih motijo neelegantno sestavljeni nivoji. Levji delež jih je solidnih, nekateri so domala fantastični, žal pa špil vsebuje delež takih, kjer zapored cepaš v prepade, če nisi dovolj hiter ali natančen, kar sila težko predvidiš. Šefovske bitke bi lahko bile bolj razgibane, dočim je modus za dva v ločenem svetu, kjer se Sonic in Tails trudita družno premagati niz stopenj, nezabaven ter v igro privijačen dokaj na silo. In naposled je manj eksperimentiranja z receptom, kot si ga (uspešno!) privošči Super Mario Galaxy 2, aktualni pr­vak 3D-ploščad. Ta obenem prednjači po načrto­va­nju stopenj in količini presenečenj. 
A ipak je Colours dober špil, ki se na eni strani udinja sonicovski tradiciji, na drugi pa vpelje nekaj svežine s sposobnostmi iz wispov. Ti se ne vtikajo v jedro igranja, vendar znajo krepko predrugačiti pot skozi nivoje. S tem prispevajo svežino in po kakih osem ur oddaljenem koncu dajejo nekaj spodbude za vnovično igranje, da odkriješ skrivne poti ter pobereš vse rdeče prstane, ki dajo Super Sonica. Lotiš se lahko še lo­če­nih izzivov, ki merijo točke in čas ter njih primerjavo rezultata na spletnih lestvicah. 
Skratka, dobili smo tisto, kar bi morali že z Unleashedom (62) in Black Knightom (60), pa tudi s Secret Rings (75). Če še nisi obupal nad Sonicom, ubodi.

Razen wiimota je moč uporabiti še classic controller in gamecubov plošček, ki nadkrilita navezo wiimota plus nunčaka.

Sonic Colours
Sonic Team / Sega za wii
objavljeno: Joker 211
februar 2011

82
okvirčki:

Barve na DSu


 
 
sorodni članki