IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Medal of Honor
Medal of Honor

Snetiju nadenejo zloščeno odličje, a si ne more kaj, da ne bi imel občutka, da ga že ima v vitrini.

O ja. Divje smo ga čakali, tale Medal of Honor. Prvič zato, ker gre za ponoven štart pred leti zelo priljubljene serije prvoosebnih streljank, ki se zdaj namesto med drugo svetovno vojno odvija v medijsko aktualnem Afganistanu. Drugič zato, ker je bilo čutiti, da avtorji nočejo le kopirati Modern Warfare, temveč ga preseči. In tretjič zato, ker je založnik Electronic Arts dajal vedeti, da bo šlo za resnejšo, bolj pristno igro od holivudskega Call of Dutyja – tako, ki naj bi dala mnogo na spoštovanje vojaštva.
So torej razvijalci Danger Close, ki so naredili enoigralski del, in DICE, ki so ustvarili večigralskega, upravičili napetost? 
O ne. 

Zakaj ne bi enkrat začeli s sliko iz multiplayerja? S kolegom obstreljujeva luknjo v zidu, za katero je dvorišče, ki ga branita dva brisačarja. Mogoče rata.



Prvi red
S tem nočem reči, da je MoH slaba igra. Ni. V redu streljanka je. V enoigralski kampanji te izmenično daje v smrdljive škornje štirih pripadnikov ameriških posebnih sil, ki se preganjajo po afganistanskih planjavah in gorah. Tu izpostavi izraz 'Tier 1' (prvi red), ki ni oznaka za določeno vrsto vojaka, marveč določa, kako važni so ti izbrani borci za narodov blagor, koliko sredstev zato dobijo in od kod prejemajo ukaze. Ja, s samega vrha države. Lahko bi jim rekli najbolj elitni specialci. V ameriški vojski naj bi sem sodili vojščaki iz Delta Force, najhudejši mornariški SEALi (DEVGRU) in soldatje iz 24. Special Tactics Squad­rona v okviru zračnih sil. Ampak pojem ni omejen na ZDA, tako da imamo lahko tudi mi Slovenci svoje Tier 1 bojevnike. Zadnji čas, da jih kdo pošlje nad ude­­­­­ležence v šovu Big Brother slavnih.  
Skratka, tako kot igra določi, postaneš ta in oni soldat, ki linearno hodi naprej in pošilja svinec proti talibanom. Igranje je nekje med strafovsko veselim Doomom in skrivalnicami tipa Rainbow Six: Vegas. Ponavadi si je dobro izbrati zaklon in od tam med nagibanjem levo in desno, počepanjem ter ležanjem na tleh natančno pokati partizane. Včasih pa je modro, da si bolj podjeten. Zlasti tedaj, ko antagoniste razredčiš do te mere, da se lahko premakneš do naslednje ključ­ne točke, s čimer prekineš dostikrat neskončno uletavanje pankrtov. 
V oba namena imaš s sabo največ tri orožja, od tega eno pištolo in dve konkretni palici smrti. Mednje sodijo jurišne puške, kot sta klasična M16A4 in belgijska FN F2000, kakršno vihtijo naši oboroženci, pa mitraljezi tipa M60E3, šibrenice in ostrostrelke, plus bombe. Streliva je kar dosti, tako ali tako pa ga lahko kadarkoli dobiš od kameradov.

Vožnja s štirikolesno vseterensko furalico je žal bolj sama sebi namen. Oziroma da so jo lahko dali v propagadne filmčke, kjer je carovala. Tu bolj ne.


Telebani
Samotarska kampanja ni ne dolga, ne zahtevna. Na najvišji težavnosti sem jo končal v slabih osmih urah, kar je malo več od Modern Warfare 2, a pri tem nisem niti pod razno tako zašvical kot v slednji. Kadar te sili v klasično pešadijsko napredovanje s streljanjem, se ne pokaže v dobri luči. Pomikaš se skozi ozko omejene prehode, ki se običajno razširijo v malo širše prostore, kjer sovražniki priletijo od spredaj, od strani in od zgoraj. Tedaj moraš najti primeren zak­lon, precizno streljati in se včasih premakniti, ko od kod prifrči kaka granata. Ne rečem, nekaj situacij je taktično dobro zamišljenih in zanimivih, recimo tista, ko se ravbar skrije za otroški vrtiljak, s katerega visijo konji, nakar ne veš, ali si poknil njega ali plastično žival. Pri trudu ti nemalo pomagajo spremljevalci, ki dobro masakrirajo sovrage, pri čemer je občutek mestoma izvrsten. A najsi svoje počneš v mestu Gardez, kjer skušaš dobiti podatke od uporniškega vodje, puš­čavski dolini, letalskem pokopališču ali zas­ne­že­nih vršacih, je postopek na moč standardiziran. Sov­raž­nikov je namreč malo vrst, njihova umetna pamet pa je venomer enako polsposobna. Talibani in Če­če­ni, ki so jih iz nekega razloga privijačili v špil, se znajo skrivati za skalami, se premikati in te obsipavati s kroglami ter občasno s kako bombo. Toda redki njiho­vi juriši niso farsa, nevarni so le v masi in so tam pred­vsem zato, da jim lahko podeliš milostni šus v glavo. 

Postreliti kup opankarjev v dimu in ognju je čisto vzdušno. Fino bi bilo, če bi tipi ne stali kot lutke in/ali se ne premikali v tako nedomiselnih vzorcih.


Zluftaj jim riti
Vendar so se razvijalci potrudili, da so tipsko napredovanje skozi gruče strelovoljnega mesa vzvalovili z alternativnimi prijemi. Tako naletiš na eksplozijo v bajti, iz katere te kolega vleče na varno, ti pa iz sedečega položaja še malce omotičen pokaš zasledovalce ... furanje ATVja čez drn in strn (žal spet docela linearno) in v bistvu komajda smiselno ... izgubo orožij med padcem iz letala ... snajperiranje oddaljenih tarč na gorskem pobočju ... vdor v sobano, kjer v upočasnjenem premikanju naluknjaš ugrabiteljske čefare ... vlečenje pozornosti strojničnega gnezda nase ... tiholazenje po va­sici ... sedenje v bojnem helikopterju apache AH-64, ki se dinamično premika sam, ti pa raketiraš in mitraljiraš cilje na zemlji ... iskanje upornikov po gorskih votlinah ... razpo­ši­lja­nje metkov iz džipa in statičnega topa ... rabo laserskega namerilnika, s katerim na vnaprej določenih mestih mečeš v luft zgradbe, vozila in ubožne posameznike ... beg dol po pobočju pred hordami zasledovalcev ... in branjenje pozicije v obliki kamnite kočure, od katere zaradi fizikalnega pogona ostaja vse manj. Ja, mnogo se dogaja v Medal of Honor. 
Pri tem občutek niti ni preveč filmski. Ali, bolje re­čeno, tak kot v Modern Warfarih, saj se MoH drži nekaj resnejšega. S tem ne mislim, da manjka kinospektakla, ker je še vedno zadosti velikanskih eksplozij po zgledu Michaela Baya, ko prijateljski lovci raketirajo sovražne položaje, AC-130 vrže v luft cel konvoj kamionov ali talibanom uspe sklatiti tvoj transportni helikopter. Unrealov pogon pri tem copra solidno podobo, čeprav so liki nekam kvadratasti in teksture švoh. Ampak ton vsega skupaj je bolj mračen, žalosten kot v MW. Če boš v tej igri slišal šalo, bo trpka, in če boš videl nasmeh, bo to zato, ker je njegov lastnik ravno vzel skalp talibanu. K temu prispevata temnejša barvna paleta in avtentičen militarističen jezik, ki ga uporabljajo namrščenci. Besed, kot so lima charlie, mike, FLAR in squirter, mrgoli, in včasih navaden človek niti pod razno ne ve, o čem se gospodje sploh menijo. Zato glej okvir z razlago izrazja.

'Tier 1 kill' v večigralstvu pomeni, da si poknil nekoga, ki je bil bolj izku­šen kot ti. Tesneje kot sodeluješ s svojimi kameradi, laže si pripišeš take uspehke.
 

Tobogansko premetavanje v vlogi gunnerja v apaču sodi med boljše dele igre. Strelsko ni prav zahtevno, je pa hudo vzdušno. Ne bi bil rad partizan.

Medal of Honor
založnik: Danger Close + DICE / EA
objavljeno: Joker 208
november 2010

71
čisto zabavna
dokaj raznolika in napeta
v redu večigralstvo
izneveri se obljubam
tatinsko kopira
premalo lastnega obraza
nerazhroščenost