IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Sonic Heroes
Sonic Heroes

Case z nadzvočno hitrostjo sreča posušen drek. Moder.

Segin modri ježevec se počasi, a z neizbežno usodnostjo poslavlja z Olimpa maskotnih legend, ki so v zgodnjih devetdesetih zaznamovale globalni razmah konzol. Na klanec pozabe ga je potisnil prezgodnji Segin odhod iz lobija proizvajalcev zabavnega hardvera, prehoda v tri dimenzije nikakor ni prestal brez muk, konkurenca pa je tačas goltala hormone in zaplodila nebroj naprednih platformščin a la Jak & Clank ter tako zakoličila nove standarde v zvrsti.
Tako kot nedavni Adventures DX so Sonic Heroes v osnovi dokaj klasična ploščada. Le da še bolj, saj je pustolovski del odpadel. Hitrost dogajancije je tista stara, barvitosti obilo, kreatur norega doktorja Robotnika še več. Po načrtih avtorjev naj bi igri novega zanosa prinesla vzporedna kontrola treh soničnih beštij - in res, pristop niti ni napačen. Z izbranim moštvom (teh je na voljo sicer četvero, vendar z vsakim rešujemo ene in iste stopnje, spreminjata se zgolj postavitev hakeljcev in narava nalog) drvimo po vijugastih rampah, preskakujemo ovire, rešetamo male zavaljene robotke in izkoriščamo edinstvene pritikline vsakega od članov. V Sonic Teamu recimo Tails udarno trojico za kratek čas

Ko se boste petič pogreznili skozi nevidno luknjo v tleh ...
ponese v višavo in iz le-te potegne leteče mehankote, ki jim Knuckles z lučanjem preostalih dveh uspešno poklepa pločevino, medtem ko starosta Sonic nudi pregovorno hitrost in se more zaporedno zapeljati čez glave sovragov. A tu se začnejo prve težave. Potez je enostavno premalo, da bi opravičile neprestano menjavanje likov, saj bi lahko brez težav vse opravljala ena entiteta. Poleg tega je preklapljanje dodeljeno enemu samemu gumbu na ploščku in zategadelj se v vnemi prerado zgodi, da zabluzimo vrstni red ter instantno zajebemo življenje. K odjemu slednjih ogromno pripomore zgrešena kamera, ki ni sposobna slediti ama nobenemu hitrejšemu premiku. Še bolj pa ga biksa nevzdržna lahkotnost stopnj, kjer nas povsodi oblegajo televizijski zasloni, ki namigujejo, katero formacijo (power, flying, speed) uporabiti, da se prebijemo mimo prepreke. Arivederči, miselni orehi. Motivacijo za nadaljnje igranje boste tako že po par urah iskali le v izvrstnih vmesnih animacijah, vendar z zamaški v ušesih, saj je poslušanje poraznih enovrstičnic Zvočne (heh) druščine vozovnica za olajševalno potovanje na sekret.
Bodičevec se je z zadnjo inkarnacijo nevarno približal bazenu licenčnega pofla in v tej luči so govorice o Seginem fehtanju ter podplačevanju za višje ocene v cajtungih vse bolj žalostno verjetne. Njih bodi sram, vi pa postanite plavi, našpičeni heroji kje drugje.
Segin modri ježevec se počasi, a z neizbežno usodnostjo poslavlja z Olimpa maskotnih legend, ki so v zgodnjih devetdesetih zaznamovale globalni razmah konzol. Na klanec pozabe ga je potisnil prezgodnji Segin odhod iz lobija proizvajalcev zabavnega hardvera, prehoda v tri dimenzije nikakor ni prestal brez muk, konkurenca pa je tačas goltala hormone in zaplodila nebroj naprednih platformščin a la Jak & Clank ter tako zakoličila nove standarde v zvrsti.

V več je zabavneje. Ima vijolično zmene mastno luknjo?
Tako kot nedavni Adventures DX so Sonic Heroes v osnovi dokaj klasična ploščada. Le da še bolj, saj je pustolovski del odpadel. Hitrost dogajancije je tista stara, barvitosti obilo, kreatur norega doktorja Robotnika še več. Po načrtih avtorjev naj bi igri novega zanosa prinesla vzporedna kontrola treh soničnih beštij - in res, pristop niti ni napačen. Z izbranim moštvom (teh je na voljo sicer četvero, vendar z vsakim rešujemo ene in iste stopnje, spreminjata se zgolj postavitev hakeljcev in narava nalog) drvimo po vijugastih rampah, preskakujemo ovire, rešetamo male zavaljene robotke in izkoriščamo edinstvene pritikline vsakega od članov. V Sonic Teamu recimo Tails udarno trojico za kratek čas ponese v višavo in iz le-te potegne leteče mehankote, ki jim Knuckles z lučanjem preostalih dveh uspešno poklepa pločevino, medtem ko starosta Sonic nudi pregovorno hitrost in se more zaporedno zapeljati čez glave sovragov. A tu se začnejo prve težave. Potez je enostavno premalo, da bi opravičile neprestano menjavanje likov, saj bi lahko brez težav vse opravljala ena entiteta. Poleg tega je preklapljanje dodeljeno enemu samemu gumbu na ploščku in zategadelj se v vnemi prerado zgodi, da zabluzimo vrstni red ter instantno zajebemo življenje. K odjemu slednjih ogromno pripomore zgrešena kamera, ki ni sposobna slediti ama nobenemu hitrejšemu premiku. Še bolj pa ga biksa nevzdržna lahkotnost stopnj, kjer nas povsodi oblegajo televizijski zasloni, ki namigujejo, katero formacijo (power, flying, speed) uporabiti, da se prebijemo mimo prepreke. Arivederči, miselni orehi. Motivacijo za nadaljnje igranje boste tako že po par urah iskali le v izvrstnih vmesnih animacijah, vendar z zamaški v ušesih, saj je poslušanje poraznih enovrstičnic Zvočne (heh) druščine vozovnica za olajševalno potovanje na sekret.
Bodičevec se je z zadnjo inkarnacijo nevarno približal bazenu licenčnega pofla in v tej luči so govorice o Seginem fehtanju ter podplačevanju za višje ocene v cajtungih vse bolj žalostno verjetne. Njih bodi sram, vi pa postanite plavi, našpičeni heroji kje drugje.

Sonic Heroes
Sega za playstation 2, xbox, gamecube
objavljeno: Joker 133
avgust 2004

54

sorodni članki