Ko smo jokerjevski gajdžini lani jeseni obiskali Tokyo Game Show, je bilo v japonski prestolnici poleg pohajkujočih sumo borcev videti še nekaj zanimivega. Veliko ljudi, od mozoljave mladeži do nogometnih mamic, je imelo v naročju DS, na njem pa je skoraj vsak nažigal Dragon Quest IX. Ta štiriindvajset let stara serija risankastih frpjk je v deželi gejš tako popularna kot pri nas Harry Potter in lansiranje vsakega novega dela je kulturni dogodek. Zato se temelji niza ne spreminjajo dosti, saj hočejo legije fanov v brezštevilnih poteznih bitkah nabildati like in rešiti svet. Devetica ni izjema.
Začetek je za JRPG (japonsko igranje domišljijskih vlog) sicer nenavaden, saj nisi

Zaradi večigralstva in svobode poklicev je druščina nema. V boju pa ni naprednih elementov, denimo ritemskega pritiskanja gumbov.

mulček, marveč angel, ki bdi nad idilično naselbino. Toda zgodba kmalu prinese neprilike in te spremeni v klasič­­nega heroja. Na tebi je, da zbereš fige s svetega drevesa, kar bo omogočilo odmotanje klobčiča z rešitvijo človeške vrste v sredici. Štorija ne seže v literarno-metaforične višave in je manj važna kot v petici, a je kljub temu solidna, razgibana in zanimiva. Vsebuje nebroj besednih iger, iz humorne svetlobe s pozitivnimi sporočili pa zdrsne v temačnost z religioznimi podtoni. Nekaj časa te ima na povodcu, nakar ti omogoči razis­kovanje velikega sveta. 
Tako se v izometričnem pogledu od zgo­raj z japonsko srčkanimi liki podaš skozi gozdove, savane, ledene planjave in puščave na več celinah, kjer so številne naselbine. Po ulicah in v zgradbah je brez števila zanimivih oseb, ki imajo v tekstovnem oknu vsaj nekaj povedati, če ti ne dajo kar stranskega kvesta. Le-ti žal ne zajemajo miselnih ugank, ki bi v tako igro pasale kot omaka na riž. A že v osnovi jih je več kot sto, nove ducate pa lahko dolpotegneš, če se po wifiju po­vežeš s servisom DQVC. V njih iščeš zablodelce, odkrivaš skrite kotič­ke in se odpravljaš v večplastne ječe, ka­mor te vodi tudi glavni kvest. Tam se bojuješ in hodiš po nadstropjih, dokler ne trčiš v šefa. Za razliko od prej­šnjih delov spopadi niso več naključ­ni, saj tolo­vaje

Bitke pohitrijo nastavitve umetne pameti v slogu Dragon Age. Na žalost so premalo kompleksne, da bi bile res koristne.

vidiš. Eni te napadejo, drugi postavajo, tretji patruljirajo, četrti od tebe bežijo. 
Naj si v potezno bitko padel izven temnice ali v njej, vedno preskočiš na ločen zaslon. Na spodnjem ekrančku v menijih izbiraš povelja, s katerimi zaukažeš na­pad s hladnim orožjem, copranje in ­ra­bo predmetov ter sposobnosti. Zgoraj pa opazuješ lično animiran tepež svojih likov in sovražnih bitij. Večina bojev je kratkih, rutinskih opravil za nabiranje izkušenj, res pa je, da med blodenjem zlahka naletiš na pošasti, ki te spremenijo v mleto meso. V interesu zabave smrt ni težava, saj se pojaviš v cerkvi, kjer si nazadnje shranil položaj, z vsemi izkuš­njami in predmeti, le z denarno kaznijo. Za lažje vandranje so tu uroki, ki te prestavljajo med obiskanimi mesti, medtem ko kasneje dobiš ladjo. 
S tem, ko pravim, da je večina bitk rutina, ne sporočam, da je DQIX brezglava igra brez taktike. Pri kreaturah, ki te presegajo, in šefih je treba dobro pomigati z betico, da izbereš prava dejanja, sicer te boli. Spamanje fizičnih napadov na sovraga, ki si je dvignil odpornost proti njim, je neumnost in slejkoprej sre­čaš beštije, katerih dejanja je treba predvidevati in se jim prilagoditi. To hk­rati

Širno svobodni DQIX je protiutež veliko bolj tunelskemu Final Fantasy XII. Je pa slednji kljub jerbasu tlake bojevalno bolj zadovoljujoč.

pomeni ustrezno sestavo drušči­ne, pri kateri imaš pohvalno proste roke. V mestni krčmi lahko osrednjemu liku pridodaš do tri spremljevalce, ki jim prilagodiš zunanjost, zlasti pa jim določiš poklic. Teh je sprva šest (bojevnik, karatejec, tat, coprnik, duhoven in bard), s stranskimi kvesti jih odkleneš še enkrat toliko. Vsak ima prirojene prednosti in slabosti, pa tudi sebi lastne uroke in spo­sobnosti. Slednje odklepaš z vlaganjem veščinskih točk, ki jih dobiš z nabiranjem stopenj. Toda finta je v tem, da lahko kasneje spremeniš obrt, pri če­mer obdržiš sposobnosti ostalih poklicev, v katerih je izurjen. Sposobnosti so resda izbrane in uroki razdeljeni tako prefrigano, da ne moreš narediti ultimativnega mofota. A vseeno lahko ustvariš nevarno mešanico s prednostmi iz več služb. 
Avtorjem, Level-5, je v DSov modulčič poleg naštetih odlik in skoraj tristotih pošasti uspelo stlačiti še nepregledno množico predmetov za uporabo v bojih ter izboljšanje lastnosti likov. Takisto so omogočili nabiranje mnogih dobrin za zasvojljivi alkimistični proces, v katerem lahko nastane drek ali najboljši meč v univerzumu. Vdelali so multiplayer, ki omogoča, da se priključiš v svet drugega igralca, da skupaj opravljata zadače. (Škoda, da je samo lokalen, kar v Tokiu ni težava, pri nas pač.) Špil pa so oblikoval

Liki imajo smešno opremo, kot so prozorne hlače, a tlaka je zoprna. Za zvijačo v YouTube vpiši \'Dragonquest 9 IX Farming Liquid Metal\'.

i tako, da imaš po koncu glavnega kvesta ogromno početja. Tedaj hodiš v naključno generirane temnice, kjer ča­ka­jo vedno hujši pošastki in kolovodje. 
Za izrabo špila pa potrebuješ čas – VELIKO časa, ki ni najbolje izkoriščen. Glavni problem ni v tem, da Dragon Quest IX že za rdečo nit hoče štirideset, petdeset ur, marveč, da je treba v bildanje likov vložiti toliko enoličnega, brezmož­ganskega, hipnotičnega, garaškega mlatenja. Brez desetin ur takega počet­ja ne gre, saj te poglavarji drugače stresejo iz hlač ne glede na opremo in sestavo druščine, različnih težavnostnih nivojev pa ni. 'Grind' tvori dobršen del štorijalnega dela, kaj šele potem, in mon­strumi, ki bi ti dali spodobno koli­či­no izkušenj, so redki. Še največ jih izpljunejo za serijo DQ značilni kovinski sluzkoti, ki pa jih je kurbarija iskati in radi zbe­žijo. 
Saj ne rečem, nagrada je vsak premagan šef, pesmica za napredek na sledečo stopnjo in mofo lik, s katerim si v domala prijateljski navezi, tako dolgo sta skupaj. To so značke, da si hardcore dragonkvestovec, in ne manjka ljudi, ki jim je dolgometražno bojevanje višek zabave. Če sodiš mednje, devetko le pograbi. Vseeno pa menim, da hardcore v tem primeru pomeni pretiran, nekakovosten vložek časa, ki ti ga bo na smrtni postelji žal.