Skoraj ga lahko občutiš, če postaneš in se odpreš. Nek drug svet, vzporeden z realnim, po katerem pohajkuješ z mišičnjaškim junakom Nierjem (izgovori kot angleško besedo 'pier', torej 'nir'). 

Na desni je Nier, ki izvaja manever po odtiščanju gumba za napad, na levi pa Shade – člo­ve­kolika rumenjaška senca z orožjem. Njen poraz ni tako zahteven in kompleksen, kot so avtorji obljubljali.

Govorim o razsežnosti pošastnih senčnih bitij Shades iliti Sence, ki nadlegujejo ljudi v Nierjevi vasi in okoliških provincah. Območij je kar nekaj, kot se spodobi za nelinearno tretjeosebno akcijko frpjko z nabiranjem izkušenj, opravljanjem kvestov in rabo več vrst orožij. Poleg domače naselbine, ki ji z griča načeluje impozantna knjižnica, so nekaj minut teka stran puščavica s pripadajočim arabskoidnim kamnitim mestom ... severne planjave s podzemnim kompleksom, kjer se po jeklenih hodnikih klatijo zmešani roboti ... idilično gozdno zatočišče ... vila z nečim v kleti ... bela ribiška občina pod modrim nebom ob še plavejšem morju ... vas, zgrajena v kamniti globeli na visečih mostovih ter v skalo zabitih ploščadih ... in starodavni tempelj, kjer odganja skrivnostno drevo. Načeloma je vse videti srednjeveško in ruralno. A vmes vidiš ostanke človeške civilizacije, razblinjene v kruti apokalipsi, kot so železniški mostovi in nebotičniki, medtem ko je datum sumljivo futurističen. Pa Sence so nekam digitalne: skupki teme in rumene svetlobe ohlapno človeške ali živalske oblike, oboro­ženi s hladnimi krepeli in bruhajoči magijo.
Nenavadno je vse to, skoraj surrealistično. Med vandranjem po deželi si ne moreš kaj, da te ne bi preveval občutek, da nekaj ni čisto prav. K temu dosti pripomore izvrstna inštrumentalno-pevska glasba, ki meša zasanjane leitmotive na klasični kitari, klavirju in glasilkah dunajskega dečka. Malo preveč se na dolgi rok ponavljajo, a njihova mističnost je nalezljiva. Še več pa prispeva kompleksna zgodba, polna mučenih, neprilagojenih likov. Za igre nenavaden je že sam Nier, ki ni klasičen mladenič z željo rešiti svet, marveč štiridesetleten vdovec s hčerko zgodnjih najst­niš­kih let. Punca ima resne težave, saj jo razžira nenavadna bolezen - taka, ki ljudi spreminja v Sence. Ni edina naokoli, a Nier je osredotočen na to, da najde zdravilo prav zanjo, za kar je pripravljen obrati vse kotičke sveta in se vmes bojevati tako z monstrumi kot stalno zaskrbljenostjo. Sčasoma se mu pridružijo kompanjoni, med katerimi je bistvena govoreča leteča bukva urokov, zvana Grimoire Weiss. Knjigič je pameten kot lesen tič in ker je boleče poln samega sebe, nadmoči mesenim bitjem ne pozabi redno omenjati. Kajpak z nosljajoče britanskim naglasom. A po srcu ni napačen in na poti se ti kar priljubi, med drugim zato, ker tvoje hladno orožje dopolni s kakega pol ducata zvečine napadalnih coprnij.
Manjši je njegov doprinos k blaženju resnosti situacije. Weiss želi k odpravi sicer prispevati nekaj humorja, a še tisti vici, ki jih zmore, so obdani s kosmatim cinizmom. Domala vse ostalo sega od trpeče žalosti do popolne tragedije. V Nier ni poroke, ne da bi nevesta umrla, ni smeha, ki ne bi utonil v dežju, ni osebe, ki ne bi imela vsaj desetih kilogramov čustvene prt­lja­ge. Če ne kar strašne skrivnosti, ki jo žene k pobijanju. Ni frfotavih punčar in velikoučnih animejskih srnic, pač pa samožrtvovanje, jok ter megleno nebo. Še ob­la­či­la, ki jih je spet ustvaril osaški krojač z desetimi litri sakeja v riti, so siva. Kdor išče lahkotno zabavo, pre­šernost ali klasično junaštvo, naj za božjo voljo ne vstavlja tega ploščka! A otožnosti navzlic je Nier eklatantno nasprotje God of Wara. Tam neutolažljiva sla po maš­če­vanju, tu želja po reševanju. Tam ihtavo rjovenje ob bombastičnem soundtracku, tu trpeča vztrajnost ob godbi belo-črnih tipk. Tam uni­čenje, tu negovanje. Tako bodo na svoj račun priš­li ljubitelji emo japonskih fabul, s kakršnimi tamkajšnje frpjke stre­že­jo še z osembitnih konzol. Splošni ob­ču­tek se verjetno najbolj približa Final Fantasyjema VII in VIII ter Icu in Shadow of the Colossus.