IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Sherlock Holmes vs. Jack the Ripper
Sherlock Holmes vs. Jack the Ripper

LordFebo se potika po umazanem predelu Londona. Mraz je in ljudje nosijo kape ter šale. A eden ima na glavi maternico, okrog vratu pa čreva.

Whitechapel ni posebej omikan del Londona, čeprav leži na sredi mesta, le lučaj od znamenitega Towerja in pripadajočega mostu. Današnje ulice bolj pritičejo ciganski tržni­ci, kar gre na rovaš dejstva, da je več kot polovica prebivalcev iz Bangladeša. A v devetnajstem stoletju ni bilo nič bolje. Tam so najprej našli zatočišče revni podeželci, potem nič bolj premožni Irci in Židje. Najmočnejša gospodarska panoga te tipične 'dickensovske' četrti je bilo prodajanje ljubezni in neapeljske bolezni. To je kraj naredilo kot nalašč za psihopats­kega cipomrzneža, ki je prijateljicam noči leta 1888 anatomsko rezal vratove, paral vampe in odstranjeval drob. Londonski mesar, fantomski klavec, doktor smrt in whitechapelsko rezilo je bilo nekaj izrazov, s katerimi je morilca označilo tedanje časopisje. Na kraju je prevladal vzdevek Jack Razparač, s katerim se je dozdevni storilec podpisal v pismu tiskovni agenciji. A kakor so se krvavi umori hitro začeli, so se tudi končali. Osumljenih in pridržanih je bilo nič koliko čudakov in pridaničov, vendar primer ni bil nikoli razrešen in vse odtlej buri duhove.

Podobe ne morem oklicati za slabo, a bi vzdušju doprinesla boljša megla in temačnost ter več vernejše svinjarije. Možno je preklapljati v tretjo osebo, kar je neuporabno.

Kar ni uspelo Scotland Yardu, bi zagotovo slavnemu detektivu tistega časa, Sherlocku Holmesu. Nenavadno, da pisatelj Conan Doyle svojega junaka ni nikoli zoperstavil Razparaču in so to storili šele kasnejši nav­dušenski pisci. Na zamisel, ki se ne naslanja na no­­beno od teh fanovskih knjig, je prišel tudi irsko-ukrajinski studio Frogwares, ki se je specializiral za viktorijanske avanture, zlasti sherlockovščine. Tokratna je sestavljena okoli zaresnih faktov, torej peterice razpa­ranih pocestnic s pravimi imeni, ranami in kraji smrti ter ostalimi podrobnostmi iz policijskih dosjejev.

Tele prašičje glave, na katerih dvojec testira, s kakšnim nožem operira Jack, so najbolj krvav prizor. Trupel namreč ne vidimo, le silhuete.

Megla zakotnih londonskih ulic in krvava trupla Holmesu pritičejo bolj od prejšnjega umetniškega lova na zmikavta Arsena Lupina in morbidne predpredhodnice s cthulhujevsko tematiko. Ali naj te to, najst­niš­kega ljubitelja detektivk tipa Naočnik & Očalnik ter Emil in detektivi, ne zapelje. Špil ni barvita in dina­mična predstava, marveč v podobi, načinu in izkuš­nji ostaja zvest poreklu. To pomeni veliko preči­ta­vanja dokumentov in knjig, spraševanja, primoranega sklepanja ter reševanja puzel, hkrati pa tudi ostale dosedanje 'samosvojskosti'. Med slednjimi je največja ta, da - kakor se čudno sliši - pravzaprav nismo Sherlock. Igralec ima namreč občutek, da velikemu mislecu pomaga le motorično, dočim le-ta itak vse ve vnaprej, od tega, koliko koščkov dokaznega materiala moramo najti na določenem mestu, do končnih izsledkov. Redno nas usmerja, kam naprej, svojemu zvestemu pomagaču Watsonu ob vsaki priliki razlaga rezultate svojih možganskih enačb ter pripoveduje in razpleta štorijo. Je pa res, da za razliko od prejšnjih delov ne te­ži več s pikselnim pre­če­sa­vanjem zaslonov, da bi našli še osmo kocino, za katero je samo detektiv vedel, da obstaja. Še vedno je treba najti vse detajle, ampak lokacije so majhne, vmesnik pa osvetli vse vroče točke.

Kot je za razvijalca že tradicija, je vsak sef svojevrstna uganka. Po seriji Sherlockov in eni Drakuli jim še ni zmanjkalo zanimivih idej.

Dobršen del igranja, posebej v prvi polovici, tvori postopanje po Whitechaplu, obiskovanje krajev umorov ter izpraševanje policajev, cip, zdravnika, čevljarja, mesarja in tako dalje. Mehanika dialogov je docela osnovna, izziva tu ni in ob slovesu Sherlock često sam pove, katera bo naslednja postaja. Kombiniranja predmetov je nekaj malega, bolj za popestritev, saj so najdbe in rešitve praviloma na istem kraju. Več je ugank v slogu odpiranja mnogoterih ključavnic in dešifriranja - nekatere rešimo z logiko, druge z okoliškimi namigi. Resda so ti orehi po tradiciji avtorjev umetni, a obenem ne najedajo. Najbolj edinstven sestavni del pa je izdelava dognanj. Za vsak umor sestavimo miselni vzorec iz odkritij, pri čemer moramo sami izbrati pravilne sklepe iz ponujenih možnosti. Takenako iščemo motive, delamo rekonstrukcije primerov, rišemo časovnice, analiziramo osumljence, testiramo rezila in še bi lahko našteval. Ti prijemi so zastavljeni domiselno in raznoliko ter predvsem značilno sherlockovsko, saj jih spremljajo pronicljive veleumove razlage. Slično, a dosti bolj skromno izpeljanko takega podajanja izluščkov je imel že Silver Earring, dočim je prejšnji del zagnojil z neposrečenim vtipkavanjem natančne besede. Kakopak se moramo za uspešnost potruditi, saj kompromisov, neobveznih delov ali več rešitev ni. Nekatera vprašanja je moč rešiti s pos­ku­šanjem, veliko pa jih zahteva podatke iz razgovorov, izjav, zapiskov in pisem, kar je proti koncu zaradi obilice čtiva precej naporno.

Nizanje dokazov in delanje izsledkov je lep prikaz znamenitega Sherlockovega dekuktivnega sklepanja. Zanimivo izvedeno, zahteva pa pozornost.

Tole seveda ni pustolovščina za vsakogar. Sherlock je že v osnovi siv, pust lik, dočim okoliš in zaplet vz­dušja ne naredita nič bolj barvitega. A ravno to in detektivove svojevrstne metode, njegova presenetljiva razmišljanja ter dialogi z Watsonom ustvarijo pristno doylovsko ozračje. To bo prepoznal in čislal vsakdo, ki je prebiral njegove knjižne prigode. Za nameček moram posebej pohvaliti izviren, inteligenten razplet. Skratka, gre za najboljšo igro v seriji, čeprav ostaja občutek, da smo preveč vodeni in da Holmes vseskozi ve več od igralca.

Višek sklepanja in mozganja je izdelava robota osumljenca na podlagi izjav očividcev. Sherlock pomaga in razlaga, še vedno pa je zajebano.

Sherlock Holmes vs. Jack the Ripper
založnik: Frogwares
objavljeno: Joker 197
december 2009

64
taprav Sherlock v vseh ozirih
dob­­ro zamišljeno sklepanje
hvale vreden konec
za ozek krog igralcev
linearnost, enorešljivost in omejenost
občutek, da je igralec le Sherlockov asistent