Saj vem, da bi radi, da bi bil v tej recenziji enako neolikan in neizprosen kot reveži, ki so ra­ču­nalniš­ko Fifo 10 nabavili v slepem upanju na obljubljene revolucionarne izboljšave, nakar so na uradnem forumu že dan po izidu zahtevali glavo ali vsaj rektalno razdevičenje producenta Luke Didda. Ampak svoj črni žolč sem že izlil v posodo ob postelji. Bom pa pred nategom vseeno opozoril vse, ki še verjamejo, da letošnja računalniška Fifa ne more biti (spet!) zmazek, ki temelji na pošteno ostareli grafično-fizikalni podlagi. Podlagi, ki ima s poetično verzijo za PS3 in xbox 360 toliko skupnega kot pisec teh vrstic z manekensko postavo.

Ne, ne zrete v sliko novega Kick Offa ali Goala, pač pa v način be a pro, igran v širokozaslonskem pogledu. Najbolj uporaben ostaja običajni stranski.

Desetica za PC je, milo rečeno, dvanajst mesecev stara preluknjana žoga, ki so jo razvijalci zaman poskusili napihniti z zrakom iz tlačilke konzolne različice. Glavna novost, ki so jo pred izidom nadvse zagreto oglaševali, je 360-stopinjsko gibanje, pri katerem nis­mo več omejeni na osem- oziroma šestnajstsmerno še­tanje po zelenici. Adijo, občutek vožnje po tračni­cah, dobrodošla, polna svoboda tekanja za usnjeno okroglino? Ja in ne. V inkarnaciji za playstation in xbox, kjer je ta element eden od kamenčkov obče izpiljenega mozaika, je navdušenje nad njim upraviče­no. Na računalniku pa ima novost na uspešno krojenje napadalnih in obrambnih akcij dosti manjši vpliv, kot si je šlo obetati. Čemu, boste razumeli po branju sledečega odstavka.
Precej podobno velja za drugo glasno opevano pritik­lino, moštvenimi stili. Izkaže se, da se za zvenečo titulo skrivajo le dobri stari taktični modifikatorji osnovnih formacij (4-4-2, 3-5-2 ...). Se pravi, taiste strateške opcije, s katerimi svoji enajsterici zapovemo poudarjeno prodiranje po bokih, protinapade, načrtno siljenje nasprotnikovih špic v prepovedan položaj, ig­ranje totalnega nogometa, izvajanje presinga ... Z njimi je po obsežnosti trenerskih možnosti pecejaška FIFA zdaj skoraj izenačena s konzolastično, čeprav pridobitev ni nič takega, česar ne bi v malenkostno drugačni omaki že vrsto let nudil Konamijev (padli) kralj.

“O veličastni Amauri, dovolite mi, da vam z jezikom počedim supergo, ki je tolikokrat ponižala domišljavega Snetija. Nisem vreden, nisem vreden.”

Dobro, vodenje žoge v svobodi polnega kroga in timski slogi nista napačni novosti. A kaj, ko ju zasenči EAjevo vztrajanje pri arhaičenem fuzbalskem pogonu, na katerega sta prisilno priviti. Ni treba biti posebej zagrizen navijač, da opaziš, da Fifa na računalih že dolgo ni več verodostojna preslikava resničnega pojanja za črnobelimi petkotniki. Na življenjskosti je po letih lenobnega premikanja drsnikov nemalo izgubila animacija igralcev, povsem isto pa je moč trditi vsaj za fiziko potovanja žoge, realizem telesnih trkov in umetno pamet, dočim je pod drobnogledom seznam neslanosti še dosti zajetnejši. Nagajajo recimo nepredvidljiva odbijanja žoge; čudaško občasno izpade sodnikovo puščanje prednosti in prepogosto piskanje prekrškov z roko; nasprotniki so še vedno preveč podvrženi izbranim preigravanjam in si potem, ko jih pustimo v prahu, ne znajo organizirano porazdeliti obrambnih nalog, zaradi česar v ob­rambi prihaja do nastajanja lukenj. Da za dolgočasna angleška komentatorja in preživeto grafično tuniko, ki je celo za odtenek slabša kot lanska, ne trošim tiskarskega črnila. Rade volje sicer priznam, da je s preudarnim podajanjem in driblerskimi karafekami še vedno moč priti do klanjanja vrednih akcij in zadetkov. A zdi se, da se mora za to špil bolj kot sam sebi zahvaliti privzeti kompleksnosti športa, s katerim se ukvarja.

Prenos nekaterih elementov iz konzolne verzije je do neke mere pohvalen. Grajam pa, da drugih, recimo spletne akcije 10 : 10, spet ni.

In že smo pri modusih. Omembe vrednih novosti je tu komaj kaj. Meniji, ki jih ponovno kitijo widgeti, okenca v stilu Viste, so kopija lanskih, primerljiva (beri: vseobsegajoča) pa je tudi licenčna pokritost klubov, reprezentanc in tridesetih državnih lig, med katerimi je sveža ruska. Pod imenom 'live season', kar so bivše Adidasove lige, se vrača tedensko popravljanje stanja brcarskih virtuozov na podlagi podatkov s spleta, za kar moraš nategunsko plačati. Med osrednjimi načini so stalnica menedžerski, turnirski, 'be a pro' in lokalni večigralski, nikoli prej viden je edinole 'the season', v katerem odigramo vse predvidene tekme v sezoni omiljene ekipe, le da se nam pri tem ni treba ukvarjati z direktorskimi odločitvami. Nalinijska sekcija poleg rangiranih in prijateljskih tekem nudi spletne lige, vendar sem zaradi sistematičnega obešanja igre med urejanjem dvobojev do zaključka redakcije uspel odigrati le peščico srečanj. Glede na počasnost in hroščatost izkušnje sumim, da nisem dosti zamudil. 
Rokovanje z letošnjo Fifo je torej pretežno enako lanskemu, kar je tolikanj bolj nesprejemljivo, če se kot dolgoletni pristaš serije zavedaš obstoja nadmočne verzije za drkalice. Zakaj je ostali nismo vredni, ni povsem jasno. EA igro sicer dela za švohnejše mašine in se s tem nadeja uspeha v tretjem svetu, vendar to ljubiteljev nogometa v Sloveniji, ki imajo pretežno spodobno močne peceje, ne zanima. Če se ima ta sramota ponoviti tudi prihodnje leto, bi bilo za vse bolje, da je desetica zadnja pecejaška Fifa. Naj se to počasno polzenje v grob že enkrat zaključi.

V pecejaški inačici je žal izostal tudi izredno všečni urejevalnik prekinitev (set pieces). Je pa editor igralcev in klubov kar fleksibilen in zmogljiv.