Laytonova pita ugank se vrača z novim kosom, vendar je slaščica že malo poležana. Uglajeni profesor se z vajencem Lukom tokrat podi za skrinjico, ki naj bi ugonabljala radovedne odpiralce. Pot ju zopet vodi po neš­te­tih, prvovrstno izrisanih prizoriščih s pridihom neresničnosti.

Uganka s smrdljivim česnom je precej neomikana. Z zamaškoma moraš luknji zamašiti tako, da duh po repelentu za vampirje ni več moteč.

Kot v izvirniku, Curious Village (J176, 90), je hrbtenica dogajanja razvejano mrež­je drobnih, a gostobesednih ugank. Nanje naletiš med dotikovalnim raziskovanjem, predvsem pa med pogovori s številnimi hecneži. Nabor puzličk črpa globoko iz zakladnice miselnic. Tako preštevaš, dorisuješ, si prostorsko predstavljaš, logično sklepaš in se trudiš misliti na ustvarjalne načine. Med reše­va­njem la

Premikanje in raziskovanje potekata iz prve osebe. Klik na šolenček oz­nači vse mogoče izhode. Zgornji zas­lon rabi širši orientaciji.

hko kadarkoli prikličeš način za zapiske. A kakor je ta koristen, je tudi omejen, saj nima radirke in lahko kracarijo zbrišeš le v celoti. Z natančnim po­­tegovanjem črt znajo biti v ozkih blod­­­njakih težave in čeprav razpoznavanje pisanja v splošnem deluje, zamenjevanje črk D in O poskrbi za nekaj slabe volje.
Še veliko resnejša hiba pa je, da je nena­vadno veliko ugank oko­s­tenelih in dvoumnih. Ko ugotavljaš razmerje površin neba in oblakov, moraš kot odgovor nujno podati 6 : 4, saj okrajšava 3 : 2 ne deluje. Prav tako je preveč zagonetk namenjenih izključno draženju ig­ralca. Ena takih vlek za nos je mašenje epruvet s česnom. Ko nabašeš na nekaj tovrstnih neposrečenosti, se zaupanje v špil kar skrha. Tristopenjski sistem namigov, ki jih kot v izvirniku plačuješ z najdenimi kovanci, je sicer v pomoč, vendar ni vsemogočen. K sreči vse puzle niso obvezne in če kakšno prezreš, te zvesto čaka na zbirnem mestu. Marsikatera domislica se ponovi večkrat ali povzema uveljavljene finte. Tako več­krat deliš predmete po skupinah na mre­­ži, znano je tudi samotarsko premeš­čanje kroglic. Pri več kot 150 ugan­či­cah, od katerih so dodatne na voljo v ob­liki spletnega dolpotega, se je ponavljanju res domala nemogoče izogniti. Vendar je občutek nasploh manj organski kot v prvencu.
Čez puzlice je zgodba napeta zelo tesno in na silo. Že to, da se znajdeš na luksuz­nem vlaku, vzbudi mrščavico ob spo­­minih na neposrečene vagonske avanture, kot je Agatha Christie. Cug te popelje do čudaških krajev in da se v najmanj ducaturnem toku ne izgubiš, te ig­ra ob vsakem zagonu na kratko spo­m­ni, za kaj trenutno gre. Dogajanje je razdeljeno na kratke odseke, ob čemer pomaga vodenje z usmerjevalnimi pušči­ca­mi. A ne glede na to je preveč brezciljnega blodenja, ko stikaš za indici. Teksta je veliko, kar škodi tempu, obenem pa bobniče in kognitivne sinapse žuli neraznolika glasba. Tudi mi­ni igre, kjer sestavljaš razsut fotoaparat, treniraš debelega hrčka in s pos­ku­ša­njem va­riš čaje, niso cvet dobrega na­čr­to­va­nja, čeprav ob uspehu obogatijo matič­no poslanstvo.
Zna biti, da smo od Pandorine skrinjice glede na nadmoč enice pričakovali preveč. Sama po sebi igra ni slaba, je pa opazno manj privlačna od Curious Village. Da je Laytonov sij tako hitro otopel, je kar zaskrbljujoče. 

Tu je treba s povezovanjem kvad­ratkov izbrati tako kombinacijo rude, da je končna vrednost kar najvišja.