Kot trmasta megla, ki se plazi po dolini in se noče razpršiti kljub dopoldanskemu soncu, se je pred meseci med posvečenimi razširil glas. Glas o odličnem, temačnem, resnem igranju domiš­ljijs­kih vlog za playstation 3, ki se ne meni za glavni tok in postavlja enega največjih izzivov zadnjih let, a te bogato nagradi za trud. Na voljo da sta sicer le japonska in kitajska verzija, od začetka oktobra še ameriška. Toda hej: igre za PS3 niso regijsko zaklenjene, kitajska inačica je prevedena v angleščino, z grabljicami in čang-šlang govorom vred, globalizacija pa nam lahko na prag dostavi ledvico osirotelega Čilenca, če si je poželimo s kreditno v roki. Malo sem sicer pomišljal glede izdatka za špil, ki ga večina Slovencev ne bo igrala. A nato sem pomislil, kako sit sem sodobnih knofodrkaških 'frpjev', tokijskega pocukranstva in razvlečene nalinijske tlake. Prepričan sem, da imam med vami številne somišljenike. Takole razjezen sem si na Ebayu iz Hong Konga naročil kinesko verzijo in borih pet dni kasneje že držal v rokah Čilenčevo ledvico, ekhm, pospešen paketič z Demon's Souls.
Paketič s špilom, kakršnih ne delajo več.

Občutek pri igranju Demon's Souls je zelo podoben kot njega dni v Eye of the Beholder, Ultimi in Baldur’s Gate. Zlasti pred boji s šefi obiluje tista negotova tesnobnost, združena z vznemirjenjem, ko veš, da si pred nekom ali nečim, ki te lahko zbriše z enim poštenim napadom. Recimo tale veličastnež. A kako sladek je potem triumf!