IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Return to Castle Wolfenstein
Return to Castle Wolfenstein

Quattro se vrne na Volčjo skalo in uvidi, da brcanje ritk pred desetimi leti ni bilo dovolj. Partizani in Nemci za enaindvajseto stoletje v najboljši luči.

Lagal bi, če ne bi jasno in glasno povedal, da je malokatera igra name napravila tak vtis kot Wolfenstein 3D daljnega leta 1992. Name, do takrat zagretega pripadnika pustolovščin in ostalih skrajno nenasilnih iger. In v tem nisem bil edini. Praktično vsak, ki sem ga poznal in si je lastil računalo, je imel na disku ma

Vam ni čisto jasno, kaj je sivi zmazek na levi strani zaslona? V roki držim stol. Z njim je moč tepsti slabe fante ali ga uporabiti kot ščit.
pico WOLF3D oziroma si jo je obupno želel imeti. Nato je prišel Doom in heroj volčje skale, B. J. Blazkowitz, je padel v pozabo. Vse do leta 2000, ko so Gray Matter na sejmu E3 pokazali prve zametke Vrnitve. Bili smo navdušeni in po letu in pol, ko imamo pred sabo končno različico, ni navdušenje nič manjše. O prvoosebnih strelskih igrah ni mogoče napisati česa pretresljivo novega, saj smo praktično vsi igričarji na tem področju učenjaki. Natanko se zavedamo, da je bistvo žanra radostna destrukcija do nezavesti, vesela košnja bolj ali manj premetenih sovražnikov, katerih težavnost in velikost naraščata skladno z ubojitostjo orožij, ki nam pridejo v roke, ter večni lov za prvo pomočjo in naboji. V desetih letih, ki so minila od izvirnega Wolfa se je spremen

Ko se prvikrat srečate z vojakom venomom, vam utegne postati precej vroče. V prenesenem in dobesednem pomenu.
ilo marsikaj. Grafična predstavitev, zvočni učinki, inteligenca sovragov, nenazadnje število orožij. Več in bolje, to je naše geslo. Založniki ves čas skrbijo za več. Malo pa je tistih, ki skrbijo za bolje.
Gray Matter je popolnoma novo ime na nebu igričarske industrije. Hvalabogu gre samo za ime, kajti za njim se skrivajo stari mački, ki so se nekdaj predstavljali kot Xatrix. Stari igričarji jih pomnijo po dvojici odličnih Cyberij (J18 in J34), malo mlajši po najbolj smrdljivi, poprdevajoči, rigajoči in kmječki streljanki Redneck Rampage (J46), še mlajši pa po takisto mastno preklinjajočem in nasilnem Kingpinu (J72). Ravno Kingpin je bil odskočna deska, ki jih je pripeljala v družino, katero vztrajno vkup spravlja Id Software in ji dandanes pripadata še Raven ter Nerve. No, ko so njegovo veličanstvo Carmack dali fantom v roke srček tretje Kvake in jih povprašali, kaj želijo n

Dinamit v puščavniškem načinu niti ni med najbolj uporabnimi stvarmi, v večigralskem načinu pa je obvezna oprema inženirca.
apraviti z njim, je iz njihovih ust prišel enoglasen odgovor: nadaljevanje Wolfensteina. Oča so se zamislili, jih povprašali, ali se čutijo sposobne, in nazadnje odobrili projekt. Fantje ga niso razočarali. Vrnitev v grad Wolfenstein je vse, kar igričarji pričakujemo od sodobne streljanke, dočim je obenem zvesta svojim koreninam izpred desetih let. Vrača se stari junak Blazkowitz, tiha smrt nacistične zalege, a tokrat spoznamo tudi organizacijo, ki ga je v dvorec sploh poslala. Če smo za nekdanje streljanke govo-rili, da nimajo uvoda, smo tokrat deležni kar dveh. Najprej izvemo zgodbo o germanskem kralju Hein-richu I., ki ga coprnik prekolne v nebivanje (in ob katerem se nehote spomnimo uvoda v Diabla), nakar se na hitro prestavimo za tisočletje naprej, v štab tajne službe OSA, kjer se zgodba v resnici prične. V lepem uvodu, ki neustavljivo spominja na No One Lives Forever, ugotovimo, da naš junak skupaj s sodelavcem spet nesrečno ždi v wolfensteinski ječi, njegovi šefi pa ne nameravajo niti migniti s prstom. A ker B. J. ni fant, ki bi tiho jokal v kotu in čakal, da ga oddelek za nadnaravne pojave SS spremeni v objekt svojega raziskovanja (torej nadnaravni pojav), se odloči zadevo vzeti v svoje roke tako, kot najbolje zna - z jeklom in ognjem.

Sekvence, narejene s grafičnim srčkom, se fantastično vklapljajo v vzdušje, še posebej, ker v njih mrgoli referenc na knjige in filme.

Pot, ki jo ima Blaž opraviti, ni nič kaj kratka, še manj lahka. Resda se prične z rutinskim pokanjem fantov v sivih uniformah in klasičnim sprehodom po stopnji, a se stvar kaj hitro obrne, ko iz dvorca pokukamo na plano. Se morda spominjate filma (in knjige) Orlovo gnezdo, ki je verjetno rabil kot podlaga za vse igre o Wolfu? Tam se fantje v osupljivem prizoru stepejo na gondoli, ki se počasi maje v dolino. Ko sem to podoživel v špilu (resda v manjši meri), mi je zaigralosrce.

Return to Castle Wolfenstein
založnik: Gray Matter / Activision
objavljeno: Joker 101
december 2001

92
same meje ostarelega pogona Q3
dobra zgodba
razgibana akcija, ne le streljanje vsevprek
fantastična večigralnost
beden konec
ueber soldati so preneumni
Jack mi gre na živce