IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Conan: The Dark Axe
Conan: The Dark Axe

Sneti je v tangicah in ves nabrekel ter ima ogromen meč. Tako pač je.

Spet je na tapeti ena najslabše izkoriščenih stripovsko-filmskih licenc in vnočič se nam lahko milo stori ob nje neposrečeni izvedbi. Pri čemer se gre vprašati, če so razvijalci čez les, saj imajo pri dostavljeni uradni predlogi opravljenega tričert dela. Preostane jim le, da skodirajo ne čisto trapast sekljaški sistem in z likom, štorijo, sovragi ter okoljem povzamejo temačni, nasilni in zato oh! tako privlačni svet. Ako so docela neinovativni, lahko buljijo filme s stričkom Švarcijem in iz njih snamejo kompletno vedenje gorostasnega barbara z avstrijske Štajerske, khm, iz Kimerije, tako kot so njega dni storili programerji Barbariana.

Zadnji šef je kačon, saj so plazilci očitno Conanovi zakleti sovragi.
A niti pri vsej podarjeni podlagi slovaška hiša Cauldron (streljanka Chaser) ni uspela sklamfati poštenega poklona najbolj znanemu barbaru. Gre seveda za tretjeosebno akcijščino, v kateri Konan vrti bridko rezilce in se prebija skozi valove sovražnikov. In prva napaka je že, da ni ostalo pri tem, marveč da igra zavija v skakalne, raziskovalne in slabe pustolovske vode. V svrho prvega se ume razbacanež odlepiti od tal, vendar je to izvedeno nečloveško leseno, dasiravno špil vseeno zahteva hudo natančnost. Za raziskovanje je okolica zastavljena malček labirintno in na voljo je celo karta, ki si jo Konan potegne iz riti, zato je temu ustrezno berljiva in uporabna. Ostane raba predmetovja: nekje nekaj najdeš in na mestu, kjer špil tako zapove, tisto uporabiš. To bi moglo biti nenapačno, saj bi dobra izvedba, tako kot v Gladiatorju, razgibala dogajanje. Vendar problemčki prav morijo in so v navezi s patetičnim hopsanjem ter zoprnim bluzenjem nedobrodošli. Zlasti glede na to, da se da v tistem početju, ki šteje, torej sukanju jekla, na dosti mestih uživati in bi rad človek predvsem počel več tega. Sem kupil Konana zato, da bom pobiral lesene palice in poskakoval kot smotan zajec, ali da bom delal koline med matkurjo in tristo pšanci?!
Rezljanje, torej. V klasični maniri izkušnje, ki jih pridobivamo s smrtmi kanalj, vlagamo v nova in ojačevanje starih zaporedij zamahov, izvedenih s par akcijskimi gumbi, čeprav blazne raznolikosti pri tem ni. Kajpak imamo na voljo

Če podležeš v boju, imaš priložnost zopet dokazati se pred Kromom.
različna orožja, denimo meč, buzdovan in sekiro. Glede vihtenja se ne razlikujejo dosti, vendar si lastijo samosvoje kombote in različno zavdanejo posameznim vrstam sovražnikov. Teh ni pretresljivo veliko in so za konanovsko okolje klasični, se pravi razni bojevniki, kostkoti, insektoidne nakaze, volcje, medvedje, menihi in podobno. Preseneti pa špilčič z naborom šefov, od prvega črvovskega, ob katerem kar globoko vdihneš, do zaključne kače (Konan mora tepsti nekaj z razcepljenim jezikom, da je srečen). Pogostost uletavanja nasprotnikov je razveseljiva in igri niti ne morem očitati, da je dolgočasna, saj se stalno nekaj dogaja - ko se ne otepamo zlobcev, v s srčkom narejenih animacijah grmimo v prepade, razmetujemo skale in prisostvujemo sestankom obskurnih kultov. Škoda zategadelj, da je mlatenje docela brezmožgansko, kar ne bi bil problem, če ne bi bilo premikanje tako junaka kot nasprotnikov počasno. Tako dobiš občutek, da bi mogel biti sistem tehničen, saj imaš čas blokirati, odbijati, natančno sekati udovje ... A nič od tega, pač stisneš blok in nato razbijaš po knofovju, nebodijihtreba itak se ne znajo postavljati in se samo valijo proti tebi oziroma stojijo ter si praskajo gonade. Knights of the Temple, čeprav precej bolj duhamorni, so tu v prednosti. Problem sta tudi štorija, ki niti slučajno ne vleče, in sam lik, ki se z neprimerno jeznoritostjo nikakor ne pokriva s podobo tihega, mogočnega bojevnika. Višek neumnosti pa je sistem snemanja, ki se zanaša na pobiranje kristalov. Nobenih nadzornih

V ospredju mišičavko z buzdovanom, zadaj gong. Combine.
točk ni, niti na začetku nivoja ne. En (redek) kristal je preprosto enak eni shranjeni poziciji, prek česar so špili šli že, oh, ne vem, leta 1943? Kul je, da imaš po smrti vedno popravni izpit v Kromovi areni, kjer te naskoči par sovražnikov (večkrat kot crkneš, več jih je), a se to pripeti le, če umreš v boju, kar nikakor ni zmerom.
Poleg naštetih grehov je tu še naglavni: manko brutalnosti. Če kdo rad seka glave, para trebuhe in reže okončine, je to najfavoritnejši Kromov podanik, in nič kaj navdušujoče ni, da kri brizglja, a se s telesi kanalj ne zgodi nič konkretnega. V tem pogledu tako ali tako neprimerno bolj uživantski Gladiator (J127, 79) zmaga brez pardona, Cauldronovci pa se lahko na ulici ozirajo čez ramo, kdaj jih bo s plastičnim rezilom začopatil kak beloudi navdušenec nad Konanovimi stripi ali filmi.

Conan: The Dark Axe
založnik: Cauldron / TDK Mediactive
demo: natlačenka/tlačenka 127
objavljeno: Joker 130
maj 2004

55
stalna dogajancija
izjemna muzika iz prvega filma
ne dovolj konanovsko brutalna
okoren barbar in sovražniki
posledično neprimerna preprostost mlatenja
neizdelana štorija in debilen lik
nepotrebni skakalni, blodnjaški in pustolovski elementi
neprijeten sistem snemanja