IGROVJE
stranka » igrovje » pc » ArmA 2
ArmA 2

Marinec Aggressor poje sovraga za malico. Potem hrošči pojedo njega.

Eden glavnih postulatov iger naj bi bil, da so zabavne. Za streljanke to običajno pomeni, da vsebujejo zvrhano mero beštij, ki jim cevi mitraljezov gledajo iz vseh telesnih odprtin, mi pa imamo v rokah mogočna krepela, s katerimi omenjenim bitjem napravimo še kako odprtino ali petnajst več. Ob gejzirju notranjih organov po stenah se zver v nas reži kot satan, v Nemčiji mrzlično pišejo omejevalne zakone, v sindikatu čistilk navideznih prostorov pa protestne note. A o slednjem kdaj drugič. Tu bi namreč rad spregovoril o druge vrste igrah. Takih, kjer v vizirju večino časa nimamo ničesar, kar bi se dalo krvavo ugonobiti (razen če ste psiho in radi streljate soborce), vseeno pa nas preveva občutek, da ima nekdo v svojem merku nas. Zato nič ne skakljamo po žabje čez poljane, temveč se med zakloni gibljemo počasi in previdno, nemalokrat čepe, stalno motreč obzorje, če bi se kod pojavili izdajalski obrisi. Sem in tja v daljavi zamolklo zabobni, radio znori v hudourniku poročanj, mi pa si želimo, da bi končno videli kaj akcije. No, ta kmalu pride, ker nas nepričakovano med oči poči nasprotnikov ostrostrelec, ki ne samo, da ga nismo opazili mi, to ni uspelo nikomur v naši skupini. Okej, ponavljanje vaje, tokrat po drugi strani griča, falotu za hrbet, ha! Polurno kolovratenje se konča za odtenek bolj silovito - s topniško granato, ki poskrbi, da v našo krsto ni več česa položiti. Žur.

Razor team je izurjena enota in čeprav soborci včasih tekajo naokoli kot kure, so v boju zelo natančni. Mimogrede, igramo kot črnec. Revolucija.

Kot je Snetež napisal že v recenziji prve Arme (J164, 80), tedaj še s polnim imenom Armed Assault, češka Bohemia serijo svojih vojaških naslovov vedno bolj pelje v smer gromozanskega peskovniškega orodja za izdelavo ofenziv. Zato je ArmA doživljala krizo identitete in kolebala med igro na eni strani ter vojaš­ko simulacijo na drugi. Zanesenjaki nama utegnejo te besede zameriti, a če vzamemo kot merilo prvi naslov v seriji, Operation Flashpoint, bo vse bolj jasno. OFP, s katerim je Bohemia leta 2001 začela pohod na prestol vojaških simu ... erm, iger, je bil za tiste čase dokajšnja novost. Vojna ni bila več nekaj herojskega, kar bi opevali v pesmih, ampak umazana reč, v kateri največkrat nasankajo civilisti. Kdor je naokoli tekal kot kura, je urno ostal brez glave, preživeli pa so potrpežljivi, ne pogumni. Tisti, ki so se zavedali, da so le koleščki v vojaškem stroju. A največji uspeh je naslov dosegel s tem, da je bil kljub resnobnosti, globini in zahtevnosti še vedno špil stare klase. Misije so bile več ali manj vodene, štorija prav tako.

Kako veliko neprekinjeno prostranstvo obsega enoigralski del, bo nemara postalo jasno ob podatku, da je helikopterski prevoz vdelan z razlogom.

Armed Assault je od Flashpointa podedoval večino zasnove, toda vsakomur je bilo hitro jasno, da je poudarek na večigralstvu ter domači izdelavi pokanja bomb in granat. Takoj velja naravnost povedati, da ima tak pridih tudi nadaljevanje. Po kmečko rečeno: ArmA 2 je veliko bolj ArmA kot OFP, a kot bomo videli, ne iz čisto enakih razlogov. Zopet je na voljo tako luštno dolga enoigralska kampanja, ki nudi še sodelovalni način, kot dobrega pol ducata samostojnih misij. Ampak od izdelka bodo največ odnesli tisti, ki se nameravajo po gozdičkih preganjati z drugimi ljudmi na liniji. Tako je žal zlasti zaradi pomanjkanja truda pri loščenju puščavništva.

Ena od podrobnosti, ki jo bodo opazili tudi veterani, je nekam okorno gibanje glavnega lika. Vendarle se nanj hitro navadimo in razumeti gre tudi, čemu taka odločitev. Marinec gor ali dol, trideset kil na ramah ni mašji kašelj.

ArmA 2
založnik: Bohemia / 505 Games, Valve
objavljeno: Joker 192
julij 2009

77
izvrsten realizem
ogromno bojišče in veliko opreme
odlično vzdušje
razvejanost štorije
us­t­varjalni potencial
šibka umetna pamet
hroščatost
ojštra po robovih