V drugo gre rado, sploh pri ambicioznih projektih, kot je bil pred dvema letoma in pol Battlestations: Midway (J163, 58). Eidosovi mad­žarski tlačani so tedaj izumili mešanico strels­ke arkade in realnočasovne strategije med drugo svetovno vojno na Pacifiku, v kateri pa razen dobre grafike in zanimive zasnove ni bilo ničesar posebej dobrega. Hja, zgodilo se ji je to, kar se častihlepnim igram pogosto: izdelali so pogonski motor, kompleks­ni ideji dali grobo igralno podlago in udejanjili podobo, nakar je prišel čas, da jo založnik rukne v trgovine. Nadaljevanje je zato vsaj do neke mere tisto, kar bi moral biti prvenec. Škoda le, da bomo morali za res fino udejanjenje zamisli čakati na trojko. Glede na trende bo to Battlestations: Persian Gulf.

V akcijskem pogledu lahko spremljaš, kako vsakovrstne podložnike nadzoruje računalnik (zvečine povprečno), ali vajeti kadarkoli prevzameš sam.

Področje operacij, kot se reče, če si stručko, je zdaj imenu primerno ves Tihi ocean, ne le slavni obračun pri Midwayu. To pomeni, da je rdeča nit potegnjena skozi vso 2SV, zaradi česar so sataraševci krepko razširili kampanjski način. Kjer je imela enica eno samo kratko, šesturno kampanjo na ameriški strani, si dvojka lasti jenkijevsko in japonsko, ki skupaj zneseta čez ducat ur. Kar nekaj tega časa sicer odpade na čepenje pred zaslonom, ko se ne dogaja nič, a o tem pozneje. Zdaj naj raje izrazim navdušenje nad tem, da lahko končno igram kot mala rumena mašina, ki jo poganja riž. Oziroma, v tem primeru, riž in sla po ozemlju, saj je kleč v vojaški širitvi Cesarstva vzhajajočega sonca. Dotična se začne leta 1941 v Pearl Harborju in se nadaljuje skozi večje in manjše izmišljene ter zgodovinske bitke, med njimi Midwayem in Guadalcanalom, do fiktivnega zaključka v obliki invazije na Združene države. Na drugi strani Američani sledijo nekako ustaljenemu poteku od Salomonovih otokov 1942. do krvave bitke za Okinavo leta 1945, po kateri so Tokijci začeli globoko dihati, nakar so za vrat fasali jedrski bombi. Kampanji, ki sta ločeni in ju tako tudi poženeš, sestavlja osemindvajset premočrtno nanizanih misij, ki jih za razliko od enice ne povezuje zgodba, temveč čvek moderators­kih komandantov obeh strani. Smo pa v sekvencah, ki so deloma narejene s pogonom in deloma vnaprej rendrane, deležni vsaj malo razmišljanja o vojni kot o ne najbolj kul stvari namesto propagandnega blejanja za razgrete glave.

Taktični ukazovalni zaslon. Manjše enote, kot so letala, so združene v skupine, ki jih izbiraš s klikom na veliko sredinsko piko. Črte so fensi, a globine ni.

Igranje je enako kot v predhodnici. Finta je v tem, da lahko s taktične karte, na kateri v realnem času spremljaš lastne in sovražne enote, kadarkoli skočiš v vlogo šoferja praktično sleherne svoje jedinice. Med slednje ne sodijo tanki ali posamezni soldati, kajti nadzoruješ tri vrste iz hištorije vzetih šajtrg: letala, ladje in podmornice. Zalogo prvih tvorijo lovci in bombniki, drugih patruljni čolni, rušilci, bojne kri­žar­ke ter letalonosilke, tretjih pa vse tisto, kar zvečer pla­va po Aggressorjevi banji. Razen sramnih dlak in zasušenih bobkov. Nabor je širok, saj meri več kot sto vozil, ki jih dobivamo in odklepamo sproti. Sre­čamo nove enote, kot so padalci, in legende, kakršna je japonska orjakinja Jamato. Ta največja bojna križarka vseh ča­sov, ponos cesarske mornarice, je merila 256 metrov, s štirimi parnimi turbinami spodrivala okrog 70.000 ton vode in bila oborožena s polbožjimi topovi. Ko z njimi v igri užgeš, se ob dobrem nizkotoncu trese vsa soba, na cilju pa vse leti v luft.

BSP so naredili tudi za xbox 360 in za nadzor nad letali je joypad boljši igrator od miške. To pa zato, ker moraš podganico stalno vleči po podlagi, če želiš, da frčoplan spremeni smer, kar postane utrudljivo. Najbolj kul je seveda, če imaš orenk palico. Špil podpira tudi uradne MSjeve dosežke v obliki gamerpointov.