IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Grand Ages: Rome
Grand Ages: Rome

Z oljčno Yohan se spet vrača v Rim. To lahko pomeni, da vse poti resnično vodijo tja ... ali pa samo, da se sprehaja v krogu.

Obskurna bolgarsko-nemška naveza Haemimont / Kalypso ima očitno fetiš do tog. Fasali smo namreč še tretjo njihovo realnočasovno gradbeno-upraviteljsko strategijo, postavljeno v čas starega Rima. Smrdi po nategu? Ne tako hitro. Kljub enakemu videzu in uporabniškemu vmesniku je razlika precejšnja.

Bonusi na koncu scenarijev so dobrodošla popestritev. Zastonjska gradnja foruma pride še kako prav. Prav tako nabiranje izkušenj legij mimo običajne dolgotrajne vadbe.

Predhodnika, Glory of the Roman Empire (J156, 66) in Imperium Romanum (J176, 75), sta gradila zlasti na upravljanju z dobrinami oziroma zgodovinskem raz­voju. Grand Ages: Rome te vidike poenostavlja in daje prednost vojskovanju, znanstvenemu raziskovanju in osebni rasti skozi več kot spodobno ter raznoliko kampanjo. To dopolnjujeta peskovnik in po novem več­igralstvo. Štiridesetero nepremočrtnih, pretežno zgodovinskih scenarijev se odvija na širšem območju Sredozemlja v 1. stoletju pred našim štetjem in od nas zahteva tako enostavno širjenje zaselka kot reševanje bolj zapletenih primarnih ter opcijskih nalog. Skozi čas se tako srečujemo s številnimi zgodovinskimi dogodki in osebami, ki narekujejo tempo vsakega posameznega scenarija: pod diktatorjem Sulo prepre­­čujemo nemire, Pompeju preprečimo pobeg v Grčijo, Kleopatri pomagamo postaviti na noge Egipt. Na gr­bo fašemo čiščenje piratstva, kljubovanje Spartakovim upornikom, nadstandardno zadovoljevanje folka, rito­lizništvo Cezarju, doseganje trgovske kvote z dolo­če­nim pridelkom ... Ob uspešnem zaključku scenarija v zameno dobimo razne bonuse.
Seveda pa moramo kot vsemogočen guverner najprej postaviti cvetoč zaselek za rimljansko občestvo. Ta se tokrat deli na sužnje, meščane, viteze in aristokrate. Vsaka kasta ima svoje muhe. Sužnji so pač sužnji, se pravi zastonjska in lena delovna sila. Nezahtevni plebs bo za prvo silo zadovoljen s hiško in pičo, proizvaja pa dobrine za vojščake, ki potrebujejo boljšo hra­no in zabavo v bližini. Patriciji hočejo imeti seveda vse možno takoj ob zofi in prinašajo največ davkov. Poleg žepov davkoplačevalcev so vir denarijev še zlati rudniki, prostovoljni prispevki, podjarmljanje barbarov in trgovanje. S slednjim jih lahko tudi zapravimo, rabimo pa jih še za gradnjo objektov, novačenje legij in seveda izpolnjevanje določenih nalog.
Povsem nov je sistem dela s tokrat le šestnajstimi dob­rinami, saj jih ni več moč kopičiti. Vsaka proizvodna enota zaposluje enega delavca in proizvaja fiksno število komadov izdelka. Ti se potem odštejejo od dejanske porabe (vzdrževanje stavb, vojske, razvajanje folka), razliko pa lahko prodamo, če imamo primerno infrastrukturo, torej trgovsko postojanko ali pristanišče. Predelovalne verige sledijo običajni praksi. Tipičen primer: kmetija pridela žito, mlin ga zmelje v moko, ta odroma v pekarno, ki skrbi za razdeljevanje hrane in peče kruh. Slednji najde pot v gostilno, ki zagotavlja zabavo in dodatne prehrambene storitve.

Bojni sloni so izjemno močne in trdovratne enote, ki zmorejo nasprotnika enostavno poteptati. Niso pa poceni in da se dokopljemo do njih, je treba raziskati dobršen del vojaških tehnologij.

Kot rečeno, je velika novost povečana vloga vojske, kar Grand Ages nekoliko približa igram tipa Stronghold in Age of Empires. V dobršnem deležu scenarijev je bojevanje neizogibno, pri večini ostalih opcijsko. Enot, sestavljenih iz dveh do treh ducatov vojakov, je tokrat kar osemnajst, od nezahtevnih cenenih hestatov, barbarskih najemnikov ter gladiatorjev do profesionalnih lokostrelcev, konjenikov, pretorske straže, oblegovalnih naprav in trirem. Nanovačimo jih v številnih namenskih vojašnicah, in sicer toliko, kolikor ima­­mo proste vojaške kaste, denarja in železja. Ob­čas­no nam kako enoto posodijo zavezniki. Vse enote pridobivajo izkušnje z vajo in v bitkah. Te potekajo po klasičnem sistemu postrojevanja in ozna­če­va­nja želenih legij ter klikov na sovražnika - Galca, Nubijca, Germana ali domačega uzurpatorja. Ker imajo tudi ti raznolike čete, je dobro prej premisliti o taktiki. Močnejše rodove enot, pa tudi prestižnejše stavbe, bonuse in nadgradnje nepremočrtno odkrivamo v razvojnem drevesu, kjer je trideset tehnologij.
Odsotnost mini zemljevida so zanimivo in zadovoljivo rešili z uvedbo oddaljenega pogleda iz ptičje perspek­tive, ki je hitro dostopen z miškinim koleščkom. Težava je v navigaciji, saj je nadzor tam drugačen kot v običajnem igralnem načinu. Tudi sicer malo več dodelanosti pri nadzorovanju ne bi škodilo, saj probleme zasledimo pri označevanju in premikanju enot, ki se prehitro kje zataknejo, ter umeščanju stavb v prostorsko omejena območja. Pogrešam tudi pohitritev dogajanja in aktivni premor, saj so nekateri scenariji časovno omejeni. In več bi lahko bilo zgodovinskosti, saj tistih nekaj imen ter namigov na takratne dogodke v času, ko se rimska republika prelevi v rimsko cesarstvo, deluje posiljeno in ne pričara dovolj pristnega antičnega vzdušja.
Grand Ages: Rome je dokaj izpiljena staroveška strategija, ki ji levoročnega obrtniškega šuštranja ni moč oči­tati. Očitno je, da so avtorji učili iz napak prednic in se trudili izboljšati marsikaj. A igra bi dobila višjo oceno, če bi bila edina, tako pa je v zadnjih dveh, treh letih izšlo že pet podobnih naslovov. Četudi je pričujoči marginalno boljši od ostalih, z rimskimi strategijami zasičenega trga to ne zanima preveč.

Grand Ages: Rome
založnik: Haemimont Games / Kalypso
demo: ninatlačenka 188
objavljeno: Joker 190
maj 2009

76
zanimiva in razvejana kampanja
nezatežena ekonomija
velika izpiljenost
slab nadzor
še vedno premalo dobrin in stavb
zasičenost trga s tovrstnimi špili