IGROVJE
stranka » igrovje » wii » Sonic and the Black Knight
Sonic and the Black Knight

Pri igranju novega ježa se Kavbojc počuti kot šprinter v sumo ringu.

Najhitrejši bodičevec se vrača v nadaljevanju solidnega Sonic and the Secret Rings (J166, 75). Namesto v cortkanem okolju arabskih noči se tokrat znajde v za odtenek temač­nej­šem srednjeveškem okvirju, v arturjanski dobi vitezov okrogle mize. Tja so ga poklicali kot heroja, ki mu je usojeno, da se zoperstavi pokvarjenemu črnemu vitezu Arturju ter njegovim pribočnikom.

Po mestih postopa nemalo hecnih prebivalcev, ki ježu v zameno za prstane podarijo kak predmet.

Nemudoma pade v oko luštna, farbovita podoba, tako med igranjem kot v stripovsko-risankastih štorijalnih sekvencah. Ob slednjih se ti kar milo stori, zlasti ob glasovih, ki so presenetljivo na nivoju, in ob sp­rem­ljajoči glasbi, ki je naravnost fantastična. Serija je resda znana po milozvočnosti, a tokratna mešanica simfonike in heavy metala s srednjeveškim pridihom v glavi odmeva še dolgo po opravljenem igranju.
Osnovni smisel je kajpak star in starodaven. Modri jež zopet tretjeosebno piči po ozki, vnaprej določeni poti, ki se vsake toliko časa razcepi, skače in se ogiba pas­tem ter prepadom. Gledamo ga od zadaj, kot je v 3D inkarnacijah te legendarne ploščadne franšize običaj. Sem in tja se kamera oddalji - tedaj akcijo spremljamo od strani, po­dobno kot v Sonic Unleashed, kar je poklon zlatim časom, ko je ježevec raztural v dveh razsežnostih. Ob­ču­tek hitrosti je fenomenalen in izmikanje zahtevnejšim preprekam kot ponavadi zahteva bodisi malodane nadčloveške reflekse, bodisi za serijo značilno učenje stopenj na pamet. Škoda, da frustracije po nepotrebnem povzročajo pogoste težave s kamero, je pa res, da so nadaljevalne točke večinoma dovolj blizu vsakasebi. Spotoma odpiramo skrinje in pobiramo zlate prstane ter raznobarvne vile. Modre dajo ježu in­­stanten pospešek, rumene dolo­če­no število prstanov, dočim rdeče polnijo vrstico za izvajanje posebnih udarcev za tepež. Poleg tega po stopnjah postopajo vaščani, ki nam v zameno za nekaj zlatih okroglin dajo kak predmet.

Pogled od strani ima veliko neizkoriščenega potenciala, a žal v njem prebijemo malo časa. Sonic se stežka privaja na 3D in več takih prijemov bi bila dobrodošla popestritev.

Vendar celokupno igranje glede na Prstane ni enako. Poslovil se je nadzor z nagibanjem wiiljinca, ki si ga držal postrani kot joypad. Nadomesti ga bolj klasična kontrolna shema, ki zahteva nunčak. Največja sprememba pa je mečevanje. Sonic že na začetku dobi govoreči meč Caliburn, ki v vlogi vodiča nadomesti Shahro iz Secret Rings in rabi kot orodje za tamanjenje so­vragov. Dogajanje je tako poleg v klasično ploš­čadn­o drvenje usmerjeno tudi v mečevanje, kjer opletamo z wiimotom in tako izvajamo sabljaške karafeke. Na voljo je še poseben napad, ki porablja energijo, z njim pa skačemo od sovraga do sovraga in z njimi opravimo z zamahi ob pravem času. Med dirkanjem po stopnjah, ki so večinoma dolge par minut, naletimo na kar raznovrstne nasprotnike, od različnih oklepljencev do krilatih oči. Srečamo tudi nekaj še­fov, vendar pri teh dizajn nekoliko niha in hitrostno mahanje z wiiljincem v skladu z navodili na zaslonu zna najedati. No, osnovni problem je v tem, da je me­če­vanje nenaravno in nenatančno, kot se pogosto dogaja v igrah, ki gumbe zamenjajo z mahanjem z wiimotom.

Nadvse simpatična zgodba se vrti okoli nekoč dobrega kralja Arturja, ki si lasti nožnico legendarnega meča ekskaliburja. Ta mu podari nesmrtnost, a ga obsede zlo, ki ga pretvori v črnega viteza. Vendar ni vse tako, kot se zdi spočetka ...

Na vsak način je bojevanja nemalo, tako da se je Sonic pogosto primoran ustaviti in opraviti z nepridipravi, ravno ko doseže primerno hitrost. To neprestano zaviranje tempa ne deluje preveč dobro, saj gre večino užitka v Sonicih pripisati ravno noremu spidiranju. Je pa res, da turbo jež sčasoma pridobi nove sposobnosti z obeh področij, kot so boljši pospeški, lažje blokiranje in novi napa­di, kar pozneje botruje bolj enakomernemu tempu. Poleg os­red­njih stopenj je tu pre­cej neobveznih, kjer moramo na primer vaš­ča­nom razdeliti neko število prstanov ali pobiti odrejeno število sovragov. Približno na dobri polovici kakih petnajst ur dolgega glavnega kvesta nastopi lušten štorijalni preobrat, po katerem lahko uporabimo like iz stare Sonicove druš­či­ne. Knuckles, Shadow in Blaze v srednjeveških kostumih z meči izgledajo izjemno kul in vsak se igra za odtenek drugače, toda zabavnosti Sonica ne dosežejo. Hkrati prejmemo dodatna igralna sloga za ježa: eden je usmerjen v bojevanje, drugi hitrost. Žal slednji zavoljo nezmožnosti ogibanja spopadom ni preveč uporaben. Nadalje po vsaki končani stopnji dobimo nekaj predmetov. Ti se delijo na opremo, ki jo lahko obesimo na Sonica, kar mu da kako novo sposobnost, ter šaro v obliki mečev in oklepov, ki jo lahko pri kovaču pretopimo v novo orožje. Dotično lahko uporabljajo drugi člani druščine.
Predvsem zaradi osredotočanja na mečevanje, ki ni ravno vrhunsko, Black Knight nazaduje glede na Secret Rings, saj sta ravno no-bullshit dirkanje in refleksno izmikanje preprekam najboljši del vsakega Sonica doslej. Vseeno pa si mu pripravljen odpustiti marsikatero napako, zlasti zaradi prikupne zgodbe, luštne izvedbe in kar nekaj užitkarskih trenutkov. No, za neogibno nadaljevanje upamo na vrnitev h koreninam, kjer se bodo razvijalci bolj posvetili močni plati serije, torej bistremu ploščadenju in hitrosti, namesto dodajanja ne preveč posrečenih novih igralskih mehanik.

Raznolikosti okoljem ne manjka. Ježa pot ponese čez ši­r­ne trate, skozi gozdo­ve, zmajske brloge, mesta, gradove, rudni­ke ... Podoba je vseskozi fina in zlasti ob igranju bolj pisanih stopenj se zna oko pošteno orositi.

Sonic and the Black Knight
Sega za wii
objavljeno: Joker 189
april 2009

64

 
 
sorodni članki