IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Street Fighter 4
Street Fighter 4

Sneti gre spet po cesti in išče kažin. Prisluži si mavrično modrico.

Po vseh Superjih, Turbih, Remixih in HDjih daje polnopravna številka štiri za imenom najbolj znane pretepaške serije občutek, da je to korak naprej ne le od dvojke ter njenih premnogih odvrtkov, marveč tudi od Street Fighterja 3: 3rd Strike. (Anale o njem ste lahko čitali v prejš­nji številki.) Vendar to ne drži. Gre namreč za igro, ki se moč­no opira na Super Street Fighter 2 Turbo, če­mur doda izbrane dele SF3 in dihljaj niza Alpha. Zato ne moremo govoriti o prelomnosti, marveč le o piljenju davno sprejetih konceptov, zapakiranih v svež videz. In o malo truda z inovacijami, ki bi se kljub luštnosti igranja spodobile za špil s tako visoko zaporedno cifro.

Doslej je Capcom s Street Fighterjem v tretjo grafično razsežnost pokukal le z zanimivim odvrtkom EX (SF EX, SF EX Plus in SF EX Alpha s konca devetdesetih). V njegovem slogu se štirica igra s 3D liki, toda na dvodimenzionalni ravnini, čemur pravijo tudi '2,5D'.

Vstop v Street Fighter 4 je tak kot v vse Ulične bojevnike. Smisel je odvzeti nasprotniku vso energijo, kar storiš tako, da ga na gobec, dokler ne prideš do vretenc. Ukazi so standardni, se pravi osem smeri in šest gumbov, trije za udarce z roko in trije za brce (šibek, srednje močan in močan). Šur, bolj logično bi bilo po dva za roko in nogo, toda igra se vnovič odvija v 2D pogledu od strani, na eni ravnini brez premikanja v globino. Z enostavnejšim vnašanjem smeri in pritis­kanjem knofov se premikamo in izvajamo navadne udarce, z bolj zapletenimi potezami vrste dol, dol-naprej, naprej + roka pa fantazijske specialke, kot so ognjene krogle in plameneči prdci. Klasika. Okost­njaške štorije trojka ne zanima, saj se obnaša, kot da je ni nikdar bilo, in liki so povečini iz delov izpred slednje. Zlasti iz SF2 Turba, od koder pripotujejo Ryu, Ken, Guile, Chun-Li, Zangief, Dhalsim, Blanka, Vega, M. Bison, Honda, Balrog in Sagat. Cammy in Fei Long sta iz Super Street Fighterja 2, iz Alph so Rose, Sakura, Gen in Dan, takisto je od prej hudičevski šo­to­kanec Akuma. Novincev je tako šest: učitelj Gouken, debeluhar Rufus, kingoffighterjevska dobra mač­ka Crimson Viper, švigajoči meksikajnarski rokoborec El Fuerte, mixed martial artist iz Francije Abel in nadnaravna šefovska nakaza Seth. Znanci se pretež­no igrajo kot njega dni, z nekaj spremembami, ki jih dolgujejo zlasti uravnotežanju in Street Fighterju 3. Kdor je umel z njimi rokovati v prejšnjem desetletju, ne bo imel težav. Zelo samoumevni so tudi novinci, ki se uklanjajo preverjenim konceptom. Če so njihove zunanjosti posrečene ali ne, se bo odločil vsak pri sebi, vsekakor pa gre zopet za mešanje resnosti in obe­šenjaškega humorja. Le da tega namesto Dee Jaya, Huga in Ora prispevajo Rufus, El Fuerte in napihnjenec Dan. Dan the man. Kdor zmaguje z njim, je car.

Po trenutnem vrednotenju je silni muajtajevec Sagat najmočnejši lik. A čeprav nekdo pač mora biti najhudejši, igro zaznamuje nekaj neuravnoteženosti in ostrih robov. Te bo skoraj gotovo zgladila nova verzija oziroma (pol)nadaljevanje v slogu Super ali Remix, na katerega ne bomo prav dolgo čakali.

Je pa nemudoma opazna prenovljena podoba, ki namesto tradicionalnih ročno izdelanih dvorazsežnih gibljivih sličic uporablja risankaste 3D modele. Ti so tako neproporcionalni in mišičnjaško napihnjeni, da se začno ob njih marinci iz Gears of War osramočeno filati s steroidi. Rezultat je najbolj barvit in stripovski Street Fighter doslej, čemur botrujejo bogato animirana ozadja in milijarda bliskajočih učinkov z viškom v izvedbi ultra udarcev. Če ti zadenejo tarčo, sledi več­sekundna animacija, ko ubožec kasira ducat klofut ali golta prasketajočo energijo, nakar ga za veliki finale zabijejo do nafte. Ali ob zaslon, s katerega počasi spol­­zi kot v kakem Looney Tunes. Ob tem je čisti užitek opazovati butaste izraze na stripovsko poudarjenih frisih, ki pravijo le eno: “Jazst sem zdaj tvoj pisoar!”
Škoda, da je glasba - izvzemši uvodni komad, ki združuje najbolj kul in grozno iz muzike osemdesetih - medla, da so liki ob bližnjem ogledu grdo nazobčani in da njihovi animaciji manjka nekaj čara, ki ga nosi z ljubeznijo izdelana dvorazsežnost. A vsesplošnega spektakla SF4 ne gre očitati. Pri tem je hitrost spodobna in gladkost neoporečna, saj se ne odmika od šestdesetih sličic v sekundi, izvzemši trademarkovske upočasnitve, ko zadenejo močnejši udarci. Te niso posledica slabega pogona ali manjka strojne moči, marveč so namenjene temu, da za nekaj trenutkov zadihaš in se zbereš.

Street Fighter 4
Capcom za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 188
marec 2009

85