|
Dragon Quest: Chapters of the Chosen Sneti
Konzolastična frpjska serija Dragon Quest je na Japonskem taka inštitucija kot Halo v Ameriki in Counter-Strike v Sloveniji. Leta 1986 sta jo za Enix ustvarila mlada dizajnerja Judži Hori in Koiči Nakamura, katerih namen je bil preprost. Storiti sta se nakanila igranje domišljijskih vlog, ki bi bilo po videzu pisano, klasično pravljično in splošno radostno, štorijalno podobno lahkotni knjigi in v igralnem smislu fižolovkasto ajnfoh, tako da bi lahko vanj padel vsakdo. V ta namen se nalašč nista dala zapeljati kompleksni mehaniki ameriške namiznice Dungeons & Dragons, sta pa se vseeno zgledovala po nekaterih zahodnjaških frpjih, konkretno po Wizardryju in Ultimi.
V minimalistični zgodbi in enostavnem špilavskem modelu si tako kot legendarni heroj, mladenič Erdrick, nabiral izkušnje skozi preprosto potezno odstranjevanje sovražnikov v naključnih bitkah po temnicah in nadsvetu, nabavljal boljše oklepe ter orožja in naposled krepal Ultimativnega sovraga, kar ti je prineslo nesluteno slavo v lokalni prodajalnici stripov. Sakepivci so za Dragon Questom na famicomu (NESu) ponoreli in špil je zakoličil slog konzolastičnega frpja, po katerem se je kmalu zgledoval Final Fantasy. In kako to, da naša gmajna slednjo kar dobro pozna, DQ pa ne? Hja, izdajatelj je prvi Dra
No, če gejševci mutijo glede cifer, so igranje pustili pri miru. Prvi Zmajski kvest za DS je namreč v smislu frpjskega tepeža zelo klasičen tako v okviru serije kot žanra. S svojo manjšo ali večjo druščino, ki ti jo dolgo časa določa igra, bluziš po farbovitem, pravljično-srednjeveškem nadsvetu, čvekaš z vaščani v mestih, kupuješ robo pri trgovcih, pretikaš stikala, mestoma uporabiš kak predmet, da si odpreš pot naprej … In se veliko tepeš v naključnih bojih. Tu se preseliš na ločen ekran, kjer v sovrage zreš iz prve perspektive, in potezno izbiraš ukaze za napad, magijo ter rabo predmetov. Vodenje sotrpinov lahko prepustiš konzolici, za kar imaš na razpolago par nastavitev in kar povečini deluje v redu. Bojne taktike ni ravno obilo in po tej plati igra zaostaja za Final Fantasy IV za DS (J182, 87). Če so sovražniki švoh ali približno enake izkustvene stopnje, jih ponavadi demoliraš z osnovnimi povelji, močnejši pa imajo dosti šans, da te krepajo. Na voljo sta sicer pohitreno bojevanje in ne pretirana kazen za crkot, a vendarle sistem zaostaja za čudovitim FFjevim, saj se bolj kot na taktičnost zanaša na grobo moč in tlako za izkušnjami. Tudi grafika je v predelani FF4 bolj impresivna, saj je tam Square-Enix uporabil poligone, medtem ko Dragon Quest slednje kombinira z gibljivimi sličicami in obračljivim zaslonom. Rezultat zna biti neprijeten.
A temu navzlic je Chapters of the Chosen nadvse simpatičen špil. Bojevanje vseeno ni brezmožgansko (v ironični potezi je dejansko občutno manj tako kot v osmici), podoba je ipak luštna, najbolj pa seka struktura igre. Najprej so namreč na vrsti štiri poglavja, v katerih zaporedoma prevzemaš vloge kasnejših spremljevalcev Legendarnega heroja. To so soldat Ragnar, carična Alena, trgovec Torneko in coprajoči dvojčici Meena & Maya. Šele ko so njihova poglavja opravljena, kar vzame kakih deset ur, se igra začne s pravo druščino Izbranega ter kompanjonov. Sicer drži, da je malce zoprno, da lik nabildaš, nakar si do nadaljnjega obenj in ti igra vsili novega. Prav tako štorija celokupno nima neke literarne vrednosti ali posebnega moralnega dometa. Zato pa se osredotoča na priljudne like in posrečen humor na podlagi vrhunsko prepognjene angleščine, ki simbolizira naglase v posameznih regijah. Obenem pa se pod pravljičnimi dogodki od vsega začetka čuti rezko grčanje temačnosti. Jasno nebo in kvesti, temelječi na sebičnih vzgibih posameznih oseb, se umaknejo zapletenejšim nalogam v ječah, kjer je treba marsikdaj uporabiti možgane, vse močnejšim sovražnikom, med katerimi ne manjka šefov, in vedno bolj črnikasti pripovedi. Čez kakih trideset ur ugotoviš, da si sicer dosti grindal in da je bil FF4 po čisti igralni plati naprednejši – da pa si kljub temu užival, saj je bila tlaka posejana z mehkimi blazinami. Zato že težko čakaš na konverzijo petice, Hand of the Heavenly Bride. Tako, kot so jih delali včasih, jih pač ne delajo več. V slabem in dobrem smislu.
|
82
sorodni članki
![]() |
|