IGROVJE
stranka » igrovje » DS » Dragon Quest: Chapters of the Chosen
Dragon Quest: Chapters of the Chosen

Sneti

Konzolastična frpjska serija Dragon Quest je na Japonskem taka in­šti­tucija kot Halo v Ameriki in Counter-Strike v Sloveniji. Leta 1986 sta jo za Enix ustvarila mlada dizajnerja Judži Hori in Koiči Nakamura, katerih namen je bil preprost. Storiti sta se nakanila igranje domišljijskih vlog, ki bi bilo po videzu pisano, klasično pravljično in splošno radostno, štorijalno podobno lahkotni knjigi in v igralnem smislu fi­žo­lovkasto ajnfoh, tako da bi lahko vanj padel vsakdo. V ta namen se nalašč nista dala zapeljati kompleksni mehaniki ameriške namiznice Dungeons & Dragons, sta pa se vseeno zgledovala po nekaterih zahodnjaških frpjih, konkretno po Wizardryju in Ultimi.

Kdor ne špreha anglješko, bo imel z razumevanjem besednih iger težave. Na enem forumu je nekdo celo penil, da so avtorji nepismeni :D.

V minimalistični zgodbi in enostavnem špilavskem modelu si tako kot legendarni heroj, mladenič Erdrick, nabiral izkušnje skozi preprosto potezno odstranjevanje sovražnikov v naključnih bitkah po temnicah in nadsvetu, nabavljal boljše oklepe ter orožja in naposled krepal Ultimativnega sovraga, kar ti je prineslo nesluteno slavo v lokalni prodajalnici stripov. Sakepivci so za Dragon Questom na famicomu (NESu) ponoreli in špil je zakoličil slog konzolastič­nega frpja, po katerem se je kmalu zgle­doval Final Fantasy.
In kako to, da naša gmajna slednjo kar dobro pozna, DQ pa ne? Hja, izdajatelj je prvi Dra

Vsem štirim zagretim igralcem JRPGjev v Sloveniji se ob tem prefarbanem prizoru rosi tretje oko.
gon Quest v Ameriko dostavil šele 1989. pod imenom Dragon Wa­rrior, v Evropo pa nič prej kot pred dvema letoma, ko je PS2 obdaroval z osmico, Journey of the Cursed King (J153, 82). Če ne upoštevamo fanovskih predelav in importov, smo prebivalci stare celine tako šele na DSu deležni prelesti & bolesti niza DQ. Square-Enix kani namreč za dvozaslončnika izdati vso zenithiansko trilogijo, kot se reče Dragon Questom IV, V in VI. Štirica je torej tu, a kot se spodobi za komplicirajoče Japonce, na stari celini nima zaporedne številke, temveč se ji reče le Chapters of the Chosen.
No, če gejševci mutijo glede cifer, so igranje pustili pri miru. Pr­vi Zmajski kvest za DS je namreč v smislu frpjskega tepeža zelo klasičen tako v okviru serije kot žanra. S svojo manjšo ali večjo druščino, ki ti jo dolgo ča­sa določa igra, bluziš po farbovitem, pravljično-srednjeveš­kem nadsvetu, čvekaš z vaščani v mestih, kupuješ robo pri tr­gov­cih, pretikaš stika­la, mestoma uporabiš kak predmet, da si odpreš pot naprej … In se veliko tepeš v naključnih bojih. Tu se preseliš na ločen ek­ran, kjer v sovrage zreš iz prve perspektive, in potezno izbiraš ukaze za napad, magijo ter rabo predmetov. Vodenje sotrpinov lahko prepustiš konzolici, za kar imaš na razpolago par nastavitev in kar povečini deluje v redu. Bojne taktike ni ravno obilo in po tej plati igra zaostaja za Final Fantasy IV za DS (J182, 87). Če so sov­raž­ni­ki švoh ali približno enake izkustvene stopnje, jih ponavadi demoliraš z osnovnimi povelji, močnejši pa imajo dosti šans, da te krepajo. Na voljo sta sicer pohitreno bojevanje in ne pretirana kazen za crkot, a vendarle sistem zaostaja za čudovitim FFjevim, saj se bolj kot na taktičnost zanaša na grobo moč in tlako za izkušnjami. Tudi grafika je v predelani FF4 bolj impresivna, saj je tam Square-Enix uporabil poligone, medtem ko Dragon Quest slednje kombinira z gibljivimi sli­či­cami in ob­rač­lj­ivim zaslonom. Rezultat zna biti neprijeten.

Srečevanje sovragov je še vedno naključ­no, saj jih ne vidiš na zaslonu in te pač od nekod naskočijo. Ni pa tepežev pretirano.

A temu navzlic je Chapters of the Chosen nadvse simpatičen špil. Bojevanje vseeno ni brezmožgansko (v ironični potezi je dejansko občutno manj tako kot v os­mici), podoba je ipak lušt­na, najbolj pa seka struktura ig­re. Najprej so namreč na vrsti štiri poglavja, v katerih zaporedo­ma prevzemaš vloge kasnej­ših spremljevalcev Legendarnega heroja. To so soldat Ragnar, carična Alena, trgovec Torneko in coprajoči dvojčici Meena & Maya. Šele ko so njihova poglavja op­ravljena, kar vzame kakih deset ur, se igra začne s pravo druščino Izbranega ter kompanjonov. Sicer drži, da je malce zoprno, da lik nabildaš, nakar si do nadaljnjega obenj in ti igra vsili novega. Prav tako štorija celokupno nima neke literarne vrednosti ali posebnega moralnega dometa. Zato pa se osredotoča na priljudne like in posrečen humor na podlagi vrhunsko prepognjene angleš­či­ne, ki simbolizira naglase v posameznih regijah. Obenem pa se pod pravljič­nimi dogodki od vsega začetka čuti rezko gr­čanje temačnosti. Jasno nebo in kvesti, temelječi na sebičnih vzgibih posameznih oseb, se umaknejo zapletenejšim nalogam v ječah, kjer je treba marsikdaj uporabiti možgane, vse moč­nejšim sovražnikom, med katerimi ne manjka šefov, in vedno bolj črnikasti pri­povedi.
Čez kakih trideset ur ugotoviš, da si sicer dosti grindal in da je bil FF4 po čisti igralni plati naprednejši – da pa si kljub temu užival, saj je bila tlaka posejana z mehkimi blazinami. Zato že težko čakaš na konverzijo petice, Hand of the Heavenly Bride. Tako, kot so jih delali vča­sih, jih pač ne delajo več. V slabem in dobrem smislu.

Sovražnike vidiš iz prve osebe, akcija obstane po vsakem dejanju, nabor ukazov je klasičen. Tej preproščini navkljub nekaj bojne tatike je.

Dragon Quest: Chapters of the Chosen
Square-Enix za DS
objavljeno: Joker 185
december 2008

82