Sonic se je v zadnjih letih iz ploš­čadnega heroja prelevil v občega junaka, ki je med drugim tekmoval z Mariom na olimpijskih igrah, zdaj pa nastopi kot osrednji lik v frpjki. Ker so dotično ustvarili kreatorji KOTORja in Mass Effecta, seveda ne more biti slaba. Lahko je samo malce brez okusa.

Na zgornjem ekranu imamo na očeh karto območja, ki ti pomaga pri navigiranju skozi izvirne temnice.

O štoriji ne gre razpredati. Kdor pri­ča­kuje epske razsežnosti Masovnega učin­ka, bo hitro uvidel, da so Sonicove prigode enostavne kot Čebelice. Po zadnji bitki proti Robotniku je v deželi zavladal mir, a ne za dolgo. Neznane sile so ugrabile Knucklesa in Sonic se ga odpravi rešit, pri čemer naleti na zaroto, ki ogroža ves svet. Pot nas vodi po znanih pokrajinah, ki smo jih preleteli v platformijadah – začnemo v Green Hill Zone in se prebijamo skozi ostale predele. Vodenje modrega ježa in njegovih kolegov v druščini v celoti poteka s peresom, tako kot v zadnji Zeldi.
Seveda nas pričakujejo sovragi, ki se jih (za razliko od večine zahodnjaških frpjk) lotevamo potezno. Nabor napadov ni prav raznolik. Vsak lik ima na voljo osnovni napad in nekaj specialk, ki zahtevajo posebne točke. Posebnost specialk je, da jih aktiviram

Dizajn sovragov so ponekod prevzeli iz starejših platformščin, več kot polo­vica beštij pa je čisto novih.

o s pravilnim pritiskanjem vročih mest, ki se pojavljajo na ekranu, nekako tako kot v Elite Beat Agents, kar je vsekakor zabavno. A po drugi strani niso nujne, saj je bojevanje zelo lahko. Za poraz večine kanalj zadostujejo osnovni napadi in tepež vsekakor ne zahteva nadmočnih taktičnih vrlin. Večja pohvala gre izvirnim lokacijam, kjer moramo za premagovanje preprek uporabljati edinstvene sposobnosti vseh članov odprave. Tako more Tails s svojim repom preleteti manjše prepade, Knuckles pa je odličen plezalec. Po drugi strani igra v tipični Biowarovi maniri nudi interakcijo med liki (vplivamo na to, kako se Sonic obnaša do svojih frendov), a nisem opazil, da bi to vplivalo na štorijo.
Nadaljnji težavi Temne bratovščine sta linearnost, ki ne omogoča niti najma­nj­ših odmikov od nastavljenih poti, in enostavnost nalog, ki so omejene na standardne pri­nesi-to-sem ter odnesi-to-tja. To v navezi z veliko lahkostjo pomeni, da je Sonic Chronicles luštna 20-urna frpjka za začetnike, dočim naj bolj izkušeni in zahtevni posežejo po drugačni tovrstni robi. Itak je na DSu ne manjka.