IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Golden Axe: Beast Rider
Golden Axe: Beast Rider

Ima sekira še vedno štil ali se mu je uspelo docela Sneti?

Prejšnji mesec sem v zlatosekirnih analih izrazil zaskrbljenost, da bo novodobni Golden Axe za en drek. A moji strahovi niso uresničili. Vsaj ne povsem. Sicer ne gre za gromozanske pozornosti vredno obuditev legende, ni pa igra tako zanič, kot o njej veli glas širom svetovne mreže.

Igranje osrednjega kvesta, kjer jezdiš pet nakazic, odpira ločene are­ne, v katerih nabiraš ekstra orožja in vse bolj razkrivajoče oblekice.

Temelj je jasen: z amazonko Tyris rusih las in obilnih prsi se napotiš na iskanje legendarne zlate sekire, ki bo zlobcu Death Adderju izre­zala slepič. Jep, kot njega dni. Toda hack'n'slash akcije ne spremljaš s st­rani, temveč od zadaj, in bojevanje ni tako enostavno kot v najntin ejti najn. Kombinatorno, različno hitro pritiskanje dveh knofov za udarca v nave­zi s smermi botruje pisanemu naboru mečevalskih kombinacij, kar dopolnjuje par ognjenih urokov. Enako po­memben element borilnega sistema sta izmikanje in blok, obešena na desni in levi gornji gumb pod kazalcem. Če v pravem trenutku stisneš levega, se boš umaknil oranžno obarvanemu sovražnemu udarcu, pra­vo­­­časni pritisk drugega pa bo odbil moder napad. Isto velja za ustrezno obarvane čarovnije, ki letijo proti Tyris. Blokada oziroma izmik nasprotnika vrže iz tira, da ga laže nasekljaš na kosce za ljudo­žers­ke kanapejčke. Okej, sistem se zgleduje po Heavenly Swordu, a ni enak kot tam. Predvsem omogoča prehode iz udarcev v blok s prek­lici, kar diši po polnomastnih pretepa­či­nah in prispeva k večji taktiki med udrihanjem. Kno­fodrk namreč kmalu ne pride več v poštev niti na normalni težavnosti, kaj šele na višji. Igranje zato ni brezglavo šibanje knofovja kot Nebeški meč, marveč se kljub manku resnega nadgrajevalnega sistema približa kompleksnejšim predstavnicam zvrsti, kot so Devil May Cry, Ninja Gaiden ter Conan.

Prvo- in Drugorojeni. Golden Axova fantazija ni ravno George Martin, saj je čisto rudimentarna in stripovska. Vseeno pa ima svoj čar.

Poleg linearnega pobijanja obi­čaj­nih kanalj, ki jih ni ravno veliko vrst (orkovske nakaze, okost­njaki, vitezi - več ali manj po starodavnih predpisih), so tu polovični in orenk šefi. Ti razgibajo tempo z močnimi napadi, na katere je treba ponuditi prave odgovore. Čisto norega šefovja druga­če ni, saj je Beast Rider oblikovana z bolj pritlehno estetiko cajtun­ga Heavy Metal ter brizgajočo krvjo iz odsekanih udov. Akcijo zdaj pestrijo, zdaj lomijo ugankice v slogu pretakni-to-in-to-stikalo-da-odpreš-vrata, dočim v spoštovanju izročila naletiš na tatiče, ki tekajo naokoli in jih muž­gaš, da dobiš hrano za obnov­itev energije ali napitke za magično moč. In, jasno, tu so beštije, ki jih je moč jezditi, vse večje ter obdarjene z raznolikimi spretnostmi. Zmaj­­­čič, ki ga v namigu na izvirnik dobiš na za­četku, ni še nič, in čeprav ne upravljaš z beštijami velikosti trgovskih hal v BTCju, je občutek vse bolj sijajen, zlasti ko se pojavijo medzverski spopadi. Nasploh je Beast Rider igra, ki je sprva precej švoh, a se razvije, kar velja tudi za borilni sistem, ki sčasoma spodobno zadiha.

Z izrazom 'preklic' seveda mislim na angleško besedo cancelling, ki je udomačena v količkaj naprednih pretepačinah. To je posledica.

Škoda potemtakem, da izdelka niso bolj nabreknili, saj ostaja dokaj retro suhljat. Klišejska štorija z groz­ljivimi govorci je okorna, pritlehna pobalinska fantazij­skost sicer paše, a nima toliko jajc kot žmohtni Conan, uganke ne bodo šle v nobeno enciklopedijo vrhunskega dizajna, okolica je precej enolična, skakanje je nekam leseno (čeprav igra ne posiljuje s ploš­čadnimi elementi), grafika začne navduševati šele v drugi polovici približno deseturne odprave, manjka OMG-trenutkov v slogu God of War, jahalne beštije pa si lastijo zoprno malo energije in imajo težave z ob­ra­čanjem, kar doprinese k prejetju marsikakega zahrbtnega udarca. Kljub temu postanejo izredno zdržljive, kakor hitro jih zajaha sovražnik. Slabšemu vtisu, kot bi bil lahko, botruje tudi zmedica pri blokiranju/iz­mi­kanju, ko te napadejo velike skupine barabinov. Špil namreč ni natančen pri ugotavljanju, če si se namenil prestreči oranžni napad ali odbiti modrega. Je pa res, da se da marsikaj postoriti s preklici, kar ti igra podrobno obrazloži. Samo potruditi se je treba. Ko zmanjka življenj, moraš od začetka nivoja, ki so vča­sih kratki, včasih pa kar neprijetno dolgi. Tudi nekaj vračanja čez celotne stopnje je. No, najbolj žalostno je, da niso bolj požegnali prepoznavnih elementov izvirnika. Igraš samo kot Tyris, škrat in barbar se pojavita le v vmesnih sekvencah, in če je lahko Mortal Kombat: Shaolin Monks udejanjil sodelovalno akcijo za dva, bi jo lahko tudi Beast Rider. Kljub co-op zapuščini je novinka namenjena le enemu.
A vendarle novi Golden Axe ni ščiš. Malo, zlasti spočetka, je treba zamižati na eno oko in ne zahtevati preveč, pa se sčasoma razkrije izdelek, ki je z borilnega ter akcijskega stališča v redu. Šur, je staromoden in neprelomen, a priporočljiv za ljubitelja žanra, ko bo preteklo nekaj časa in mu bo padla cena. Glede na to, kako ga nezasluženo tepejo kot nekaj najbolj ostudnega po Catwoman, bo to kmalu.

Golden Axe: Beast Rider
Secret Level / Sega za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 184
november 2008

60

 
 
sorodni članki