Tale japonska miselnica je priredba ideje Jana Fudžikija, avtorja koordinatnega sistema OLE (Object Lo­cative Environment). Zamisel sicer ni nova, saj sta pionirja Šved Oscar Reu­tersvärd in Nizozemec M. C. Escher slog izpilila že v začetku prejšnje­ga stoletja. Prvi se nagi­bal k iskanju odbitih predmetov in likov, do­čim je drugi raziskoval ne­mo­go­če konstrukcije. A ker sta bila strica grafika, so bile njune kreacije statične. V špilu pa v realnem času manipuliramo z objekti, razmetanimi po tridimenzional­nem pro­­storu.

Različica za playstation 3 se od osnovne za PSP razlikuje samo po sobanah. Za vsak sistem so sprva razvili po 56 njih.

Hakeljc je sukanje nes-klenjenih objektov v prostoru, po katerih se sprehaja naš možiček. Objekte je treba spraviti skupaj tako, da figurica po­bere svoje 'odmeve' oziroma sence. To je tako imenovani način solo, ki se mu v evropski verziji pridružita modusa pair in others. V pair se po objektih ne­­odvisno sprehajajo štiri lutke, dve beli in dve črni. Cilj je združiti lutki enake barve tako, da na koncu ostane le ena. Tretji modus je križanec med prvima, kjer moraš pobrati odmeve, ne da se dotakneš črne lutke.
Vsi trije načini se podrejajo petim posebnim zakonom. Prvi je perspektivno potovanje, po domače stik dveh plos­kev. Sledi perspektivno pristajanje, kjer lutka pade skozi luknjo na objekt pod njo, pri čemer luknja obstaja le v trenutnem zornem kotu – v drugi zaznavi je lahko više ali ni­že. Tretji zakon je pers­pektivni obstoj: luknjo je moč zakriti s kakim drugim objektom in tako mož­ga­nom dopovedati, da je tam ni. Izpeljanka tega je perspektivni ne­obstoj, s katerim zakrijemo prepreke. In na kon­cu pride najtežja zvijača: perspektivni skok, kjer s trampolinom sko­či­mo in pristanemo više v danem pogledu. Za to je treba dosti prilagajanja in vadbe, če­p­rav poseduješ napreden ob­ču­tek za 3D orientacijo in sokolji vid. No­ve stopnje lahko ustvarjaš sam v ure­jevalniku in jih nato izmenjuješ po bližnji (ad hoc) brez­žični povezavi, ko zaobvladaš vse, pa se lotiš podiranja hitrostnih rekordov. Večigralstva ni.

V Aziji in čez lužo je špil za PSP dosegljiv tudi kot dolpoteg. Ta različica vsebuje le 56 soban in solo na­čin. Videti je, da je parmesečna zamuda Evropi dob­ro dela. Dobili smo namreč zelo drugačno igro.

Vse­kakor bi lahko bila igra manj neus­miljena in ti podala kak namig, ne da je tiho in gleda, kako se mučiš. Mestoma ti sploh ni jasno, kaj naj bi povezal, in se le sprašuješ, na katerih gobah je bil dizajner. Je pa res, da moreš zmerom izbirati med nekaj nivoji in da jih je dosti rešljivih na več načinov. Razporejeni so v dvanajst sklopov s po osmimi kons­t­ru­kcijami, oboje pa zvezno narašča po težavnosti. Ker so po svoje zanimivi vsi trije načini, saj je izkuš­nja v vsakem nasprotje prejšnjega, število kombinacij naraste na zavidljivih 288. Grafika je tako preprosta, da je na sli­kah videti kot slaba šala, a verjemite, da je za igranje docela primerna ter jako vzdušna. Zamisel, predstavitev in igranje pa so vrhunski. Špil te s samosvojim bezanjem možganom dobe­sedno zasvoji in kar ne moreš odnehati, tako da gre za eno najboljših miselnic zadnjega časa. Pa še po nižji ceni tridesetih evrov jo prodajajo.

Nove nivoje na PS3 fašeš skoraj ob vsakem za­gonu, dočim jih lahko za PSP menjuješ zgolj s kolegi, ki so v dosegu brezžičnega omrežja.