Persona 3 se Evropejcem (predhodnici na stari celini nista izšli) predstavlja kot moderna frpjka, ki se je, tako kot Digital Devil Saga, razvila iz kontroverzne serije Shin Megami Tensei. Ta spretno združuje klasične frpjaške elemente z so­dobnimi temami.

Kombinacija simulacije (japonskega) življenja in frpj­ke je kul, se pa proti koncu malo zavleče.

Zopet prevzamemo vlogo srednje­šolca v dijaškem domu, kjer živijo mladostniki, ki se s pomočjo čarobnih osebnosti ('person') bojujejo proti zlob­nim silam. Vsak dan opolnoči napoči Temna ura, ko se vsi domala vsi navadni smrtniki preobrazijo v krste, po svetu pa se začno plaziti izrodki pekla. Zlo izvira iz Tartarja, labirinta, v katerega se vsak dan ob Temni uri spremeni šola, in samo na tebi ter tvojih personah je, da prideš zadevi do dna. Sliši se hecno, to­da štorija s svojo skrivnostnostjo in pretkanostjo v mno­gočem navduši ter motivira za preigranje kot jara kača dolgega glavnega kvesta. Za uspešen zaključek je treba namreč preiskati skoraj vsa naključno ustvarjena nadstropja uklete zgradbe, kar se lahko zavleče krepko čez petdeset ur. Pri tem pomaga animejska odbitost, ki po tradiciji združuje resno krva­vost z obešenjaškim humorjem, čeprav je res, da se špil vseeno malo vleče.

V bojih lahko direktno poveljuješ le glavnemu liku, vodenje ostalih pa prevzame računalo.

Dogajanje okrog glavnega lika je razdeljeno na dneve. Ko je svetlo, guliš šolske klopi, se dobivaš s frendi in hodiš na zmen­ke, ponoči pa se plaziš po neskončnih so­ba­nah Tartarja. Tod sovražnike vidiš, ta­ko da ni naključnih bitk. Bojevanje se suče okrog person, ki jim poveljuješ - vsaka ima svoje lastnosti, čarovnije in specialke. Moč tvojih likov je vedno odvisna od persone, s katero so povezani, a žal jo lahko zamenja­mo samo pri glavnem liku, medtem ko so ostali primo­­rani uporabljati vedno enako. Je pa res, da dokaj­š­nja globina borilnega sistema izvira prav iz menjavanja person, kakor tudi iz dejstva, da so srečanja ob­enem akcijska ter razumno taktična. Z brezglavim mla­­tenjem ne prideš daleč. Nove persone dobivaš po koncih poteznih bojev, kjer neposredno poveljuješ glavnemu liku, dočim za ostale poskrbi umetna pa­met, ki jo usmerjaš z ukazi. To marsikomu ne bo sedlo, a čeprav je vodenje na trenutke nerodno, se ne izkaže za neumno ali celo kontraproduktivno.
Združitev tipično japonske simulacije dijaka in lazenja po temnicah je bilo od avtorjev tvegano dejanje, a Per­sona 3 ju uspešno preplete. Izid je rahlo raz­vle­če­na, toda solidna in zanimiva frpjka, ki je s svojo animejskostjo kot nalašč za ljubitelje Japonske.

Persono 3 odlikujeta tudi odbit stil in nevsakdanja glasba, ki bosta marsikoga presenetila.