Olimpijske igre so že iz antičnih časov znane po zakopavanju bojnih sekir in plemenitega duha so se zdaj nalezle tudi igre. Naš najljubši vo­do­vodar se je z liki iz drugih svetov sicer že sre­čal, saj je skupaj z junaki iz Final Fantasyja zabijal ko­še v DSjevem Mario Slam Basketballu. Zdaj se pak Nintendov zverinjak prvič v zgodovini rokuje z mnogo neposrednejšim rivalom, in sicer Seginim Sonicom, ki ima kopico pribočnikov. Pol olimpionikov je iz rde­čega in pol iz modrega tabora, tako da se ob Yoshiju, Breskvi in Bowserju gužvajo še Knuckles, Tails, doktor Robotnik ter drugi, vsak s samosvojimi špor­talnimi sposobnostmi. Likov je skupaj kar šestnajst, še lepše pa je, da je omogočeno tudi igranje z miiji!

Medtem ko se junaki uradno delijo na hitre, spretne, močne in univerzalne, so pri miijih statistike neznane.

A ne pričakujte zdaj ognjenih krogel, okrepčevalnih gobic in podobne krame, ki smo je drugače vajeni iz nintendoidnih športščin. Ker je M&S od olimpijskega komiteja uradno požegnan špil, se junač­ki prekopicujejo po realističnih lokacijah. Blazine so torej blazine in ne napihnjene mušnice, prav tako v bazenih ni kro­ko­di­lov. Za tiste, ki nujno potrebujejo nekaj hecnega fiksa, je dodana posebna kategorija 'sanjskih' športov. Gre za igrivo predrugačene klasične discipline, recimo tek, loparčkanje in mečevanje. Kros je tu s sterilnega stadiona postavljen na prosto in spominja na Mario Kart, ker med švicanjem pobiraš vpr

Nadzor je povečini lahko dostopen, medtem ko je mojstrovanje težje. Z rezultati se lahko pobahaš tudi na spletni lestvici.

ašaje z dobrotami. Drugod te za­bavajo prikrojena pravila, nadmočni udarci in po­dobno. Luštna popestritev, ampak prava srž je drugje.
Osnovni nabor obsega štirinajst podiger, razdeljenih v sklope. Na voljo so atletika, gimnastika, streljanje, ves­lanje, lokostrelstvo, plavanje, sabljanje in namizni tenis. Najbolj preprost je šprint na sto metrov, kjer mo­raš s kontrolerjema ponorelo mahati gor in dol. Ig­ra to osnovno shemo lepo pelje skozi ves nabor in dodaja specifične posebnosti. Velikokrat je namesto na­veze z nunčakom moč uporabljati le daljinca, čeprav je občutek nekoliko okrnjen.
S pritiskanjem knofov in tempiranimi zamahi med te­kom preskakuješ ovire in podajaš štafetno palico. Prav tako so svoja pesem sko­ki. Tu se je treba z dvi­gom joypada v pravem tre­nutku in z odmerjeno močjo odlepiti od tal, da poletiš kar najdlje ali najvišje. Pri plavanju imajo različni tipi špor­tnikov različne sloge, od kravla prek pasjega čo­fo­tanja do žabe. Ob tem pa­ziš tudi na vzdržljivost in v pravem trenutku lopneš po gumbu B, da tekmovalec spet pride do sape. Veslanje je zlobnejše, ker ti med ritmičnimi potegi 'vesel' naloži stiskanje zapovedanih gumbov. Boleče podlahti so za dobre rezultate neizbežne in špil te res konkretno razmiga. Za premor poskrbijo spretnostne panoge v slogu streljanja s puško in luknjanja tarč s puščica­mi. Pri prvem moraš s hitrimi prsti najprej določiti velikost merka, nakar z naboji preudarno klatiš glinaste golobe. Napenjanje tetive je drugačno, ker z obema kontrolerjema loviš bežečo sredino, pri čemer moraš paziti še na veter.

Levo spodaj sta olimpijski in svetovni rekord, ki kar hitro padeta.

Posamične tekme so zd­ru­že­ne v četverobojne mitinge, kjer z osvajanjem pokalov odklepaš nove discipline. Res­ni­ci na ljubo so ra­čunalniški nasprotniki precej za­nik­rni in jih z levo roko sesuješ ta­koj, ko zaobvladaš nadzorni sistem. Kar je hitro. Drugačen hec pa so zafrknjene misije, ki jih ima vsak lik svoj nabor. Trudiš se vre­či kladivo na­tan­ko na sredino

Na pekinškem stadionu sedi jurčkasta publika, ki ji pred tekmo pomagaš ploskati. Vsekakor bi bila lahko v igro bolj vključena.

ig­riš­ča, progo predirjati v določenem času, vztrajno odbijati žogico in podobno. Ločen in najmanj zanimiv del je knjižnica z olimpijskim faktovjem, ki ga odklepaš z drgnjenjem preprostih mini iger. Okej, nisem vedela, da se je zlata me­dalja srebrni in bronasti pri­d­ružila šele kasneje, prav tako je zanimivo, da je imel naj­sta­rejši stopničkar kar 72 let. Toda Si­mon pravi in ostale nalogice so po­navljajo­če se, dolgočasne ter nepotrebne.
Mario & Sonic je v srži res zbirka mini iger, ki jih ima wii že toliko, da iz njih dela kompost za gnojenje me­so­jedih rož. A izvedba in vzdušje sta dorasla resni športščini, ki jo je solidno izkusiti tudi brez polne sobe vreščečih prijateljev. No, slednji so za pravi užitek vseeno nuja in Wii Sports je le dobil dostojnega na­mest­nika. Fino je tudi, da si lahko pri lokostrelstvu in ostalih poteznostih štirje igralci kontroler izmenjavajo, pri sočasnih dirjanjih pa pač potrebuje vsak svojega. Pošten paket zabave, kot jo zna pričarati samo wii.

Tu je sicer ni videti, a pri stvarjenju profila je na voljo tudi slovenska zastava.