IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Golden Compass
The Golden Compass

Navi je po potovanju na sever hudo potrebna vročega čaja in oskrbe ozeblin.

Knjižna serija Njegova temna tvar je daleč od lahkotne povesti in širjave njenih vesolij solidno ujame tudi film. Zato je še bolj bo­leče, da igra kljub ambicioznosti kon­ča kot žalosten zmazek. Zgodbena nit je povsem razcefrana, podana s čvekom, filmskimi izsečki in animacijami nihajo­če kvalitete, kar da vtis nespretno pokrpane odeje. Nacimprali so nekakšno mešanico med bukvo in pelikulo, ki še osnovnih dejstev ne predstavi dobro, kamoli, da bi ujela vsaj delec globine. V tej čobodri bodo neuki povsem izgub­lje­ni. V drobno uteho sta glasova Dakote Blue Richards in Freddieja Highmora, ki sta nastop v igri fasala v paketu s filmsko pogodbo.

Čeprav podoba ni vrhunska, so prizorišča ob odlični orkestralni glasbi dokaj vzdušna. Izstopajoče predmete, tu jabolko, se zaradi alethiometra vedno splača pobliže pogledati.

Prvi stik s špilom je snežna predstopnja, kjer dobiš v roke junakinjo Lyro, ki jezdi severnega medveda Ioreka. Po spoznavanju z mlatilno-skakalno nadzorno she­­­mo te Kompast vrže nazaj v času, tako da začneš uganjati norčije po strehah Oxforda. Sledijo mestni blišč, cigótska ladja, spet mrzli sever in Postaja, pa medvedji dvoboj ter ostale ključnosti iz filma. Lyra ima ves čas ob strani dćmona Pantalaimona, ki ji pomaga s spreminjanjem oblike. Pretežno je hermelin, ki prečesava okolico in opozarja na ključne toč­ke, plus pomaga loviti rav­no­­težje na ozkih br­veh. Preobrazi se lahko še v mačka, lenivca in or­la. Muc zna plezati in se hit­ro kotaliti, lenivec se iz­proži kot bič in dekliča od­gunca čez brezna, med­­tem ko ptič omo­go­či jadranje po zraku. Raba po­sebnih sposobnosti je redna in tudi sicer je venomer čutiti, da so imeli avtorji velike na­č­r­te. Na jedro akcijske pus­tolovš­či­ne so navesili čuda dodatkov, ki jih od licen­č­nih zanikrnosti nismo vajeni. Lyra recimo precej klepeče z drugimi liki in laže, da se kadi. Pretentavanje je oblečeno v preproste mini igre, kjer loviš zelene krogle, se izogibaš rdečim in podobno. Uspešnost pri teh izzivčkih odloči, koliko bo punca prepričljiva. Če ni, izgublja korajžo in mora od začetka. Zamisel je dobra, vendar so minice zaradi bednega nadzora tako zoprne, da brez pomagal ne gre. To so kolački, olja in zeli, na katere naletiš med skakljanjem po stopnjah, omogočijo pa omilitev časovne omejitve, znižano te­žav­nost in podobno.

Rokoborba je mešanica narekovanega stiskanja gumbov in preproste pretepačine z nizkimi, srednjimi in visokimi udarci.

Podigra z alethiometrom je na srečo boljša. Ko želiš resnicomeru zastaviti vprašanje, moraš kazalce nastaviti na pravilne tri simbole in nato z mišjo umirjati dolgo iglo, ko potuje od znaka do znaka. Za pravilno izbiro sličic je treba imeti ves čas ostro oko in opazovati predmete, da se razkrijejo njih skriti pomeni. Če enega ali dva zgrešiš, je krak teže obvladovati in Lyrina koncentracija hitro pade. Luštno, čeprav je nepraktično, da se med postopkom uganjene asocia­cije ne vpišejo v zvezek, tako kot se najdene.

Medved je proti okretni čarovnici izrazito neroden. Preveč všeč mi ni bil niti v boju s Tatari, kajti človek pač ne potrebuje sedemnajstih udarcev s šapo, da izpusti dušo.

Kljub jezičnim in jasnovidnim spretnostim se včasih ni mogoče izogniti fizičnemu ob­ra­čunavanju. Stepejo se tudi dćmoni, mi­kastenje pa se odvija v obliki animiranih sek­venc s pritiskanjem smernih tipk. Stopnje z Iorekom so drugačne, saj imaš tam nad sicer bornim naborom udarcev bolj nepos­re­den nadzor. To je navsezadnje nujno, ker medved pretežno lomi lobanje in se spoprijema z zateženimi šefi, kot sta električni tank in coprniška načelnica. Ko ima na hrbtu Lyro, lahko deklica razjaha in gre raziskovat votline, iz katerih mu nosi zdravilni krí­mah.
A kakorkoli so se jih ustvarjalci trudili po­pes­triti, so nivoji še vedno dolgi in du­ha­morni. Nadaljevalne točke so razpostavljene skopo in pot, po kateri moraš iti, je na­tančno določena. Prav tako je zelo nemotivirajoče, da je okrog razmetanih kup zabojev, povzpeti pa se je mogoče le na nekatere. Čeprav v skritih kotičkih ždi nemalo dobrot, raziskovalni duh zaradi slabega načrtovanja in nevidnih zidov ne zaživi. Nadzor je nenatančen in kamere ni moč prosto obračati, kar naredi ocenjevanje razdalj domala nemogoče. Zato je rokovanje z lenivcem še posebej sitno. Za oprijem na oddaljeno prečko ga mora pupa namreč sprožiti sredi skoka in če ne ujame pra­vega trenutka, nemilo zgrmi v prepad. Ne enkrat, sto­krat. Špil se na ta način vleče več kot petnajst ur in dlje kot sediš pred njim, manj ti je jasno, kje so imeli stvaritelji pamet. Mar bi naredili nekaj pol krajšega in bolj pokuhali izbrane sestavine, kajti tak mrzel smr­kelj ne more biti v veselje nikomur.

Sobne konzole in PSP so fasale enako verzijo igre kot ra­ču­nala. Na DSju životari zamorjena, s strani gledana ploščada.

The Golden Compass
založnik: Shiny Entertainment / Sega
objavljeno: Joker 174
januar 2008

41
trudili so se, da bi naredili zanimivo igro ...
... a so skoraj vse do­mis­lice zašuštrali
raz­četver­je­na zgodba 6 konca ni in ni