IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Conan
Conan

Sneti naproša Kroma, naj končno zrihta eno spodobno konanščino!

Conan je igra dveh obrazov. Prvi in naposled ključni je viden na začetku: zanikrna grafika, delana za stare konzole in umetno izboljšana za XB360 ter PS3, daje podlago špasno krvavi, a nekam okorni tretjeosebni sekljačini, ki več kot mimogrede spomni na God of War. Ko se barbar Konan znajde v ancientnem templju in se jame mečevati s prikaznimi v oklepih, ti je takoj jasno, kam Kerber taco moli, in špil izpade kot ne preveč navdihnjena ali posrečena kopija nadmočne Sonyjeve klavščine.

Ker je Conan fantazija za tiste, ki nočejo odrasti, pod okriljem svete preproščine nosi izredno brutalnost.

Urico, dve zatem Conan nastavi drugo lice. Grafika res ostane žalostno plastična in igra je sila navdihnjena od Boga vojne, kar pomeni podobno jezno bojevanje v domala enakih kotih kamere, kar spremljata skakanje in ščepec miselnih orehov. Vendar k mizi prinese globok borilni sistem. Konan vihti enoročna orožja s ščitom ali brez, dvoje rezil ali krepelo, ki ga prime z obema rokama. Ob tem ni omejen na zvesti meč, temveč pobira ostrine, ki jih izpustijo barabe, ali nove dobi iz skladišč. V vsakem od 'stavov' ima na voljo niz kombinacij, ki jih odklepa z zbiranjem duš nasprotnikov. Za nameček Simerijec sproži protiudarec, če v pravem trenutku st

Vzorcev, po katerih se ravnajo šefi, ni težko pogruntati, in nekaj jih je res čizi. So pa impresivni, številni in JEZNI.
isneš blok in nato ustrezen gumb. Z izvajanjem verig in prestrezanj nabira izkušnje za mojstrovanje potez, kar vodi k večji količini izplena v obliki energije, splošnega izkustva za nakup kombinacij ter mane. Jep, tudi čarobne moči ima Kratos, ee, Konan: spreminjanje gnusob v kamen, ognjen dež, jato krokarjev in sesanje v črno luknjo. Ta-ru!
Naštete tehnikalije imajo za posledico borbo, ki je bolj možganska, kot bi si mislili. Knofodrk je namreč urno kaznovan, če ravno ne igraš na težavnosti za dojenčke, zlasti ko se pojavijo kopjaniki, levi in starogrški soldatje s ščiti, ki nadomestijo klavrno opremljene gusarje z začetka. Veliko je treba blokirati, pravočasno odbijati napade, delati prevale za izogibanje in iskati otvoritve. Teh pri močnejših sitnobah ni dosti, saj se znajo ščititi, zato se je treba zatekati k močnim zamahom za preboj, ob katerih tvegaš protinapad ali zabodljaj v hrbet s strani kakega drugega težaka. Eni vojaki nosijo specialne ščite, iz katerih se iztegujejo špice, ki te fino zbodejo, če jih brezglavo naskakuješ. Ko je gneča ali ti manjka energije, prideta do izraza metanje predmetov iz okolice, kot so skale in vrči, ter držanje bakel, s katerimi zažgeš hiše iz trsja in lesene barikade z lokostrelci, prav tako pa lahko z baklo zakuriš zoprneža in ga nato, oslepljenega, narežeš na kosce.

Igra ni zatežena, saj je nadaljevalnih točk obilo in so prijazno razpostavljene, da si ne ruvaš naprsnih dlak.

Nasploh je brutalnost zaščitni znak špila. Barbar ima na zalogi že prav ostudne poteze, kot so obglavljenja, rezanja udov, sesekljanja v malo mešano za žar, drobljenje hrbtenice, preseki na pol in ruvanja srca. Da vse to spremljajo pljuski rdečice, ni treba omenjati. Hkrati ga ni strah konkretno namigovati na fuk, saj rešuje nastavljačice zgoraj brez in ima več kot le eno srečanje s konkretno deklino. Temna fantazijskost, ki ga preveva, je najstniško enostavna in jadrno seksistična, a mu daje otipljiv pravomoški čar, ki dobro povzema stripe. Konanov je svet nasilja, kavsa, gorečih vasi, zlobnih čarodejev (okrog enega se plete še kar zgledna štorijica) ... in ogromnih zverin, ki rabijo kot solidni šefi. Med drugim se znajdemo pred krakenom, okostnjaškim slonjim božanstvom ter peščenim zmajem, ki imajo po več stopenj in za katere odstranitev je treba uporabiti tako možgane kot silo. Da zaključna dela opravimo s pritiskanjem knofov glede na navodila na zaslonu a la Bog vojne in Perzijski princ, ni treba dvakrat reči.

Ko špil obrneš na 'hard', se odklene 'king'. Po njega koncu pa dobiš goljufije za lažje achievemente (xbox 360).

Škoda torej, da na polovici nekako deveturne izkušnje Conan zopet jame kazati gubasto obličje. Globina borilnega sistema se izčrpa, ko nabereš dovolj potez in pogruntaš, da sovražniki padajo na iste finte. Robotkaste horde se zanašajo na stalno enake, redke vzorce, in so povečini sestavljene iz vedno enakih izpeljank vojaka z mečem. Špil reciklira tudi okolja, splošne prijeme, kot sta dolgočasno odpiranje vrat in nerodno proženje statičnih lokostrelov, ter celo šefe, ki postanejo neprijetno superiorni Konanovim omejenim sposobnostim (beri: cheap'n'cheesy). Med orožji ni lokov, kar omeji boj na daljavo, rešitve 'ugank' so na dlani, ploščadenje je pogosto in tečno, saj nimaš dobrega občutka. Najbolj pa najeda sčasoma že prav nesramno posnemanje GoW. Nekaj časa je izdelek samosvoj, nakar pade v totalno kopirancijo Kratosove grškosti; ne le to, igralni prijemi so enaki in mestne stopnje takisto, le da so slednje razvlečene ter brez navdiha. Glede na bogastvo Konanovih stripovsko-filmskih avantur po najrazličnejših svetovih bi se Nihilistic morali spomniti kaj boljšega in ne upam si pomisliti, kaj bi jim barbar delal za ta greh.

Conan
THQ za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 173
december 2007

62