IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Call of Duty
Call of Duty

Sneti ameriško drvi, britansko rešuje in rusko crkuje. Še en lep dan v armiji brez tekočega mila in črevesnih kroglic.

Vojna je jeba. In kako naj bi, prosim lepo, to vedel jazst - civilec, ki je pusijevsko futral upokojence v staračkom domu, zaradi česar se mu je penis posušil in mu odpadel, dočim bo posledični manjek junaških štorij za vnučevje obžaloval na veke vekov? Preprosto: vojna je jeba že, če jo spremljaš v špilih. Kaj šele v resnici.

Tako kot saj-veste-kje je tudi v Call of Duty vožnja tanka eden vrhuncev izkušnje. Ni dosti daljša od petih minut, vendar je adrenalinska.

Resničnost je pač prvina, ki je v igrah močno primanjkuje. Zakaj, je menda jasno: poanta špilov je pobeg iz sivega vsakdana, kjer umejo življenjski izzivi postati preveliko breme. Tresoč strah inu svinec levo ter desno po zoprnih sosedih, tečnih šefih in debilnih politikih - ups, okostnjakih, robotih pa letalih - se preseliš v drug svet, ki je z napredkom tehnologije zmerom bolj verjeten in prijazen. A tako kot niso vse knjige fantazijski romani za sprostitev, tako znajo nekatere igre boleče opomniti na minljivost snovne pojavnosti in vednoznovne bedastoče ljudske vrste, ki jim brez strahu pred pučem predseduje Vojna. In ker je kraljica vojn (zaenkrat) druga svetovna, sledi, da lahko na omenjeno z dovolj vloženega truda najbolje opozori prav igra, ki se odvija med 1939 in 1945. Kaj naj rečem, skupini Infinity Ward je namera s streljanko Call of Duty povsem uspela.

Zaprežete lahko tako strojnice kot topove, kar je posebej kul, ko morate klatiti uletavajoče štuke. Eksplozije ubogih komarčkov so naravnost ganljive.

Klic dolžnosti se odvija med 1944 in 1945, torej takrat, ko je nemška vojna mašinerija izgubljala sapo in so zavezniki dobili zalet. Linearno kampanjo začnemo v vlogi ameriškega soldata na obalah Normandije, vendar ne v izkrcanju na plaži Omaha, ki smo mu na pretresljiv način prisostvovali v Reševanju privatnika Ryana in potem v Medal of Honor: Allied Assault, marveč kot član padalske enote, ki Nemcem pred dnevom D uleti v zaledje ter izvaja sabotaže po dotičnem. Izkušen igralec bo koj opazil podobnost Call of Duty z doslej vladajočo drugosvetovnovojno vzdušnico MOHAA, kar ni nič čudnega. Srce grupe Infinity Ward sestavljajo ključni možje moštva skupine 2015, ki je za Electronic Arts ustvarila omenjeni naslov, nakar so pobrali šila in kopita ter šli k Activisionu. Grafični srček iz Quake 3 zdaj čara malce boljšo in lepšo, a stilistično podobno sliko, znova naphano s turobnimi barvami: prevladujejo siva, rjava, črna, peščena, zamorjeno zelena ... Prav tako na Odličje spomnijo orožje v vaši roki, teren, hiše, nadalje slog igranja (gre za naslov, ki se uvršča vmes med arkad

Nabor orožja je zelo spodoben in zajema tako ameriška kot britanska, ruska in nemška krepela.
ne nažigačine in lahkotne komandovščine) in nasploh se prvi trenutek zdi, da ste vnovič naložili EAjev izdelek. Ampak res to ni. Že začetni Švab, ki ga je treba čimprej počiti, pokaže, da je umetna pamet napredovala; če vas model zagleda, začne streljati, nakar jo podurha v bajto in vas zvito mesari od tam. Dasiravno se vedenja sovražnikov, ki vas znajo obkrožati, se metati po tleh, se skrivati, se vam približevati in vas v neposredni bližini rukniti s kopitom na gobec, privadiš in so ti nevarni bolj zaradi števila ter strelskih sposobnosti kot manevrov, so nasprotnikovi soldati vseskozi nevredni podcenjevanja in še bolj življenjski kot v Medal of Honor. Prav tako je gibanje kanalj narejeno dosti bolje, od teka prek plazenja do repetiranja puške. Toda Call of Duty daleč bolj osamosvoji naslednja ločnica. Medtem ko smo v MOHAA igrali v kožici čezlužnega narednika Mika Powella, ki je kot posebni agent tajne službe OSS deloval bolj kot rambo komando bronson lundgren, CoD poudarja drugo plat basni, ki ji rečejo WW2. Nastopamo namreč v vlogi malega moža, vsakdanježa, novačenega prašinarja, ki pride skozi kamp za urjenje in je zdaj tu, kjer je: z glavo v školjki in ritjo na štriku. Iz letal skočimo z ducati drugih parašutarjev in ko po prvem spopadu vidimo z drevesa viseti svojega kolega, se nam začne dozdevati, da je naše življenje vredno manj kot platno padala. Kristalno jasno pa nam to postane, ko se združimo s soborci in naskočimo vas, ki jo držijo zeljejedci. Tu nam da Call of Duty bolj kot katerakoli igra doslej - ja, bolj kot Operation Flashpoint, Vietcong in simulacije nogometa - vedeti, da smo zgolj kolešček v neskončno večjem stroju od sebe, katerega življenje je odvisno od naključij. Ko prodiram čez čistino proti stavbam, iz katerih pokajo puške in reglja mitraljez, medtem ko okrog mene detonirajo granate, samo molim, da me ne bodo opazili in zadeli. Seveda m

Rešetanje s statičnim mitraljezom je po eni strani kul, ker trosite krogle kot nori - vendar pa zato vidite bore malo.
e, ugonobi me že par krogel in ko naložim hitro posneti položaj (igra pozicije na ključnih mestih shranjuje tudi sama, kar je super za podoživljanje dogodkov in zato, ker znaš v žaru bitke preprosto pozabiti na tipko F5!) ter uberem drugo pot, preživim. Hm, roka usode. Zdaj je, nenehno v spremstvu sotrpinov, ki jim vsled statusa ne morem poveljavati, in ob ukazih nadrejenega na vrsti čiščenje zgradbe, ulet za vogal, sprehod po ozkih ulicah, zgrab za statično strojnico in tek skozi naslednje razuste bajte do kanonov, ki jih moram demolirati. Vsepovsodi pa me čakajo skupine vojakov, ki me skušajo napolniti s hitroletečo kovino, se skrivajo, mečejo bombe in se po najboljših močeh trudijo, da ne bi več jedel domačega kosila. Med šviganjem krogel, povsodnimi umiranji tako zavezniških kot nemških vojakov, turbo eksplozijami in prepoznavnim zvokom orožja, ki ga lahko poberem mrtvim sovražnikom (nosim lahko največ dve krepeli poleg pištole in bomb), se dejansko počutim kot v peklu vojne. Ta občutek je tako slasten prav zaradi osredotočanja na grupo običajnih ljudi v neobičajnih okoliščinah in nenehnega prikazovanja, kako se v spopadu obnaša skupina. Ko moram pozneje podstaviti eksploziv pod top za flak, tega ne storim sam, marveč skozi rove, ki vodijo do cilja, prodiram s pol ducata Amerov; in ko je treba oddirjati v cerkev, tam vzeti panzerfaust in opraviti s tankom, se okrog mene svaljka vod prijateljčkov, ki užigajo po nacijih in mi odprejo pot do dragocenega orožja. Pri tem mi pomagata premikanje v počepu in plazenje, a niti nagibanje v levo in desno ni za odmet.

Call of Duty
založnik: Infinity Ward / Activision
demo: natlačenka/tlačenka 122
objavljeno: Joker 124
november 2003

90
najboljše vojno vzdušje doslej
za spremembo si le kolešček v stroju
fantastične velebitke in um prešinjajoč občutek umrljivosti
filmska spektakularnost
solidno večigralstvo
s skriptami in premočrtnostjo omejena svoboda
les ustavlja krogle
neučinek ran
iz nič jemajoči se sovragi