IGROVJE
stranka » igrovje » pc » S.T.A.L.K.E.R.: Shadow of Chernobyl
S.T.A.L.K.E.R.: Shadow of Chernobyl

Aggressor gleda razglednice iz socializma in se tako vživi, da s kalašnikom vdre v Litostroj.

Spusti se tema in kot vselej ob takem času se zberemo ob ognju. Kljub židkemu kovinskemu vonju, ki ga nosi veter, je prekleto mraz. In tu so zagamane zveri, ki so spet začele tuliti. Zavijajo tudi čez dan, toda ob mraku prestavijo v peto. Stisnemo se ob betonski zid, tako je občutek boljši. Sicer smo znotraj postojanke in petdeset metrov od nas so do zob oboroženi stražarji, a previdnost ni odveč. Pred dnevi se je mimo straže priplazil eden od velikih volkov in prišel skoraj do bara, preden smo ga pihnili. Ni bil užiten.

Bloodsuckerji v resnici niso tako grozljivi, kot so videti. Še precej grozljivejši so. Večino časa so nevidni in vidite šibati skozi temo le njihove svetle oči. Ko srečate prvega ... nič ne povem. Sami se podelajte v hlače.

Volodja potegne izza hrbta kitaro in začne brenkati. On je edini, ki ne požene pokrajine v beg, ko odpre usta. Menda je pel v kijevskem akademskem zboru. Miša sname gasmasko - to stori le zvečer. Pokažejo se grde brazgotine in se pregibajo, ko žveči vsebino zarjavele konzerve. Danes je on na vrsti za zgodbice. Nikolaj z debelo cigaro v ustih pedantno čisti svoj kalašnik.
"Kaj zdaj, Miša? Obljubil si, da nam poveš, kje si staknil tisto brazgotino."
Miša se nejevoljno presede in se zazre v ogenj. "Bilo je pred mesecem. Kovalčuk, tisti ničprida v baru, nam je prodal kovinsko kartico. Meni, Kolji Filipoviču in onemu Borisu iz Vladivostoka. Za pet tisoč rubljev. Trdil je, da odpira vrata v laboratorij X17. Tistega zahodno od Rdečega gozda."
Nikolaj se zareži. "Pa ne, da si mu verjel?!"
"Hja, nič nas ni stalo. Bandite tam okoli smo pospravili nekaj dni prej in zdelo se nam je dobro izrabiti možnost, da odpremo vrata v kleti, preden se tja zaredi kdo drug. A pazi to, tip je govoril resnico. Škripalo je kot hudič, toda obstali smo pred odprtimi vrati."
Volodja utihne.

Če Pripjat v igri ne bi bil vojna cona, bi bil kot iz reportaž. Žal se v socialistične bloke ne da vstopiti, tako da slikanje z zapuščenimi igračami odpade.

"Ja," nadaljuje Miša, "verjetno se sprašujete, zakaj o tem nihče nič ne ve.' Roka mu uide h globoki zarezi čez obraz. "Notri ni bilo luči, a baterije so bile dovolj, da si videl razdejanje. Smrdelo je kot v tovarni žime in moral si si natakniti masko. Kot bi odprl pokvarjeno konzervo, nakar bi opazil, da je nekdo iz nje že jedel. Števec je bil tiho in koncentracija plinov nizka, zato smo šli naprej. Jebenti je smrdelo, še skozi filtre. Mislili smo, da je mrhovina ali amonijak. Pa so bili ljudje. Vsepovsod, v oranžnih in zelenih skafandrih. Vojska. In vse je bilo krvavo. Totalno sranje. Kolja je zapaničaril, ker vojska takole svojih ljudi ne pušča nikjer, če ni krize. No, sva ga pomirila, ker sva ga rabila za težko opremo. Bastard je edini imel eksoskelet."
Miša postane. Tišino reže le tuljenje volkov.
"V začetni etaži ni bilo ničesar pametnega. Truplom ni bilo česa pobrati, smo pa na enem našli kodo za zapečatena vrata. Za njimi je bilo stopnišče navzdol. Še bolj je smrdelo in števec se je začel oglašati. Ampak nisi pravi plenilec, če ne rineš ravno v take luk

Hindi v igri niso samo razbitine, temveč veselo ropotajo okoli. Če ste v vojaških bazah preveč sitni, urno dobite na glavo nekaj vodov specialcev.
nje. Spodaj je bila klavnica ... In zamolkel topot, kot bi nekaj hodilo sem in tja. Čista tema. Instiktivno sem vklopil termovizijo. Mater, jih je bilo veliko. Poltergajsti. Potem se je začelo. Jaz sem kot nor repetiral metalec granat, Boris je čistil z mitraljezom. Eden od falotov je pognal velik stroj v Koljo, ki ni bil dovolj hiter. Podrlo ga je na tla. Ko se je razkadilo, je bilo najprej tiho. Začela sva vleči Koljo proti stopnicam, pa je bilo prepozno. Nekaj smo zbudili tam spodaj. Topotanje se je sprevrglo v ropot. Geigerjev števec je znorel. Zelo hitro je bilo in zelo veliko; česa tako velikega še nisem videl. Usekalo me je, da sem odletel na sredo stopnic. Potem se je lotilo Borisa. Nisem čakal. Granat mi je zmanjkalo, od krvi nisem videl ničesar. Samo tekel sem navzgor in se nisem več ozrl. Zadaj se je začelo nečloveško kričanje in renčanje. Jaz pa sem samo tekel. Več ne vem, ker me je zunaj zagrnila tema. Spomnim se le krvi, rje in smradu po mrhovini."

S.T.A.L.K.E.R.: Shadow of Chernobyl
založnik: GSC Gameworld / THQ
objavljeno: Joker 165
april 2007

86
fenomenalno vzdušje
odličen izris urbanih območij
dokaj odprta in samosvoja igra
boj dogaja
hroščatost in nezloščenost
manjkajoče funkcije in zapravljene priložnosti
ni vozil

 
 
sorodni članki