IGROVJE
Okami

Izpijmo sakeja zdravico za zver, zaradi katere ne pade večer. -Sneti

Sem simpatičen, s čopičem na rižev papir namalan zajec, in pošteno povedano, ne zdržim več. Odkar je na Deželo vzhajajočega sonca zopet padel mrak večglave čarobne zverine Oroči, komaj najdem kak grižljaj. Tja do obzorja se razprostirajo posušena zemlja, črna drevesa ter ovenela trava, med čimer se svaljkajo temnosluzavi potoki ščiša in brbotajo jezera griša. Zajklje so pa itak že zdavnaj spokale kufre. Večina v goltanec pošastkovih podrepnikov, eh ja.
Toda glej, kaj li se tam v dalji riše? Beli blisk, ki reže temo - videti je kot ... ne, ne more biti! Je vendarle? Taista sveta volkulja, ki je sto let tega premagala Oročija in prinesla luč deželi Nippon?! Zajčji možgani gor ali dol, kdo drug bi to lahko bil! Elegantno je gibanje svobodne zveri, okrog katere se vrtinči posvečena burja, medtem ko njene šape za sabo puščajo brazde, kjer bogato klijejo cvetlice. Privrši mimo naše opustele vesine in se ustavi. Gleda me. V običajnih okoliščinah bi zmrznil, se skrotovičil, čakal na ugriz in gejzirček lastne vroče krvi. Vendar to ni običajna volkulja: je utelešenje vrhovne boginje šinta Amaterasu. V njenem pogledu plava skorajda otožna dobrota bitja, ki pozna večnost in se v njem ni izgubilo. Namesto hrska krhkih koščic zaslišim zvok, ki - kako čudno! - spominja na drsenje čopiča za sumi-e, ob njem pa nežni gejšini prsti uberejo vdane note na šamisenu. In medtem, ko strmim v opojno zlati očesi, se okrog mene razbohoti trava z nebrojem rož, bližnji tolmun se zbistri, sežgane češnje pa eksplodirajo v polnem razcvetu hanamija. Tiha hvaležnost mi napolni srce in zdi se, kot da jo Amaterasu čuti, da pije in se krepča iz nje. To je njena hrana, ne moje meso; dajem se ji prostovoljno.

Cvetna razbohotenost udari z domala disneyjevskim čustvenim učinkom, vrednim najboljših animirank.

Še zadnji pogled na njeno čudovito zemeljsko formo in že dirja dalje, novim zamrlim gajem naproti, na srečanje z usodo, ki ne more biti nič drugega kot vnovični poraz Oročija. Pojdi, božanstvo, reši nas s svojim čopičem, porazi vse gnusobe in prinesi nam spet luč. Jaz, preprostež, bom skakljal in žvečil sladko travico. Morda se zdaj vrnejo tudi zajklje, ha?
Morda pa res, prijatelj zajec, in vesel bom, če bo tako. Kot nadzorovalec uvolčene (ne, ne učlovečene, uvolčene) boginje Amaterasu bom na svoji poti s svojimi božanskimi m

Pajkovska kraljica je eden od šefov in ne zahteva brutalne moči, temveč možgansko fineso. Luštno zamišljen sovrag.
očmi itak nafutral ogromno malih živali in naredil toliko cvetlic, da bo Substralov stric umrl od zavisti. V tem bom našel ogromno zadovoljstva, saj teh dobrih del ne izvajam na navaden način. V vsakem trenutku lahko s pritiskom na R1 ustavim čas, okolico spremenim v sepijast list papirja in nadenj pomolim čopič. Skozi različne gibe, recimo krog, črto in spiralo, ki jih nadzorujem z levo gobico ter jih potom avanture naberem tja do petnajst, čarobno vplivam na realnost. Skala in sovražnik padeta pod ravnim zamahom navideznega meča, iz tal poženejo drevesa in hortenzije, izčrpane veje zacvetijo, na vodni gladini se pojavi lokvanj, da se ne utopim, podrt most se dopolni, ko ga zafilam s črnilom, dogajanje se upočasni, sogovorniki so očarani ... Joypadova plastika v rokah je sicer patetično nadomestilo za pravo orodje, toda učinek je fantastičen. Spremlja me neznebljiv občutek, da je med mano na kavču in volkuljo na zaslonu razsežnost, naphana s čarobno energijo, ki čaka, da jo sprostim skozi božje poteze. Moja beštija je sama po sebi dokaj šibka in podložna fizikalnim zakonom sveta, v katerem obstaja. A ko ji na pomoč pošljem malanje, razumem, kako je lahko ta kepa dlake prevladala nad velikanskim Oročijem.

Okami
Capcom za playstation 2
objavljeno: Joker 163
februar 2007

92

 
 
 
sorodni članki