IGROVJE
stranka » igrovje » pc » World of Warcraft: The Burning Crusade
World of Warcraft: The Burning Crusade

Luni v Zunajzemlji blaženo nabira rožice in dela nove orifike orkom. Resničnosti se zave šele, ko se shiran in bradat sesede v kup lastnih iztrebkov.

Ne dvomim, da ste že pošteno siti nenehnih poročil o bombastičnem uspehu Blizzardove mega spletščine. Navsezadnje vas že dve leti filamo z vestičkami o milijonih igrajočih po vsem svetu (zdaj jih je že več kot 8,5) in močnem vplivu na vso industrijo iger. Poleg tega ste bržda preobjedeni vzhičenih warcraftovskih debat, ki jih ob vsaki priložnosti vodijo še ne tako dolgo nazaj normalni sošolci / sodelavci / partnerji / družinski člani. A vaših muk še zdaleč ni konec, prej nasprotno. Z izidom najbolj pričakovanega dodatka v zgodovini igralstva je WoW-manija dosegla nove razsežnosti. Ste mislili, da so pravi manijaki oboževalci Harryja Potterja? Ali morda nesrečniki, ki dneve pred izidom nove konzole kampirajo pred trgovinami? Pha, ta rulja je skorajda amaterska proti wombijem (wow + zombi, kapiš?). Tem je samo s prednaročili uspelo podreti prodajne rekorde božičnega obdobja, na večer, 15. januarja, pa so se pred eno od londonskih veleblagovnic zbrali v več kot dvatisočglavi množici. Da ne omenjam absolutnega prodajnega viška za pecejaške igre: v prvem dnevu so v željčne ročice izročili skoraj dva in pol milijona Burning Crusadov! Jep, Warcraftov svet je fenomen, ki se zlepa ne bo končal. Tako da se kar pripravite na naslednjih par let neutrudnega teženja ...

Odprtje temnega portala pokaže, od kod tovrstnim igram pridevnik 'masovne'.

Nekateri bodo morda razočarani nad dejstvom, da razširitev v dve in pol leti star špil ne prinaša ničesar resnično novega. Mehanika igranja ostaja popolnoma nespremenjena: razvoj lika skozi pridobivanje stopenj, čemur sledi neskončna gonja za vedno boljšo opremo, tu in tam začinjena s ščepcem rokodelstva ter medigralskega boja. Nabor elementov v The Burning Crusade dejansko ni videti blazno impresiven v primerjavi z vseobsegajočimi dodatki, s katerimi se diči konkurenca. Zajeten kos ozemlja, posut s svežo floro, favno in temnicami; dvig najvišje stopnje s šestdeset na sedemdeset; blood elfi in draeneiji, torej celi dve novi rasi; veščina rezbarjenja dragih kamnov; arenski sistem PvPja ... In lista se počasi zaključi. Pričakovali smo najmanj kak nov poklic, če že ne korenite spremembe določenih vidikov igranja ali sveža opravila za like

Pokrajine Zunajzemlje so po vrsti prelestne. Takist je njihov živelj z obvezno izjemo par hudinov, skopiranih iz prvenca.
najvišjih stopenj. Toda bradači niso hoteli tvegati, saj imajo v rokah peklensko učinkovit recept. Dodali so zatorej par svežih začimb, vmešali še več dobrih starih sestavin in voila!, nared je nova porcija droge, ki je zasužnjila tolikšne množice.
Vendar to ne pomeni, da je TBC slab ali nezloščen izdelek. Nova prostranstva Outlanda so resnično fenomenalnega videza, od peklensko razbrazdane Hellfire Peninsule prek močvirnato-gobastega Zangarmarsha in skorajda diznijevsko idiličnega Nagranda do um begajočega Netherstorma. Mnogi igralci WoWa kot glavno privlačnost izpostavljajo barvito risankasto podobo s podrobno, raznoliko okolico. Ti bodo v Gorečem pohodu neizmerno uživali, saj je stilsko naprednejši od večine enoigralskih frpjk, kaj šele pogosto dolgočasne in nenavdihnjene spletne konkurence. Zunajzemlja je načeloma dosegljiva samo junakom šestdesete stopnje, a brez skrbi, za novince je poskrbljeno. Tako krvni špicouhi kot tentaklasti draeneiji začnejo v sebi lastni pokrajini, kjer preživijo okoli prvih dvajset levelov. Tu WoW doseže nevidene višave privlačnosti in igralnosti. Draeneijsko otočje in vilinski gozd Eversong sta prelepa, naphana z neigralskimi liki in obilico kvestov, ki napredovanje naredijo hitro ter skorajda neopazno. Špila tamkaj ne igraš z zavestnim namenom napredovanja, temveč iz gole zabavnosti, kar je za spletni frp nemajhen dosežek. Nasploh Pohod WoWu vrača tisto, kar so mnogi pogrešali že pol leta po izidu izvirnika - neobremenjen, zabaven razvoj lika, sproščeno kvestanje, raziskovanje čudovitih okolij in premagovanje temnic z majhnimi skupinami prijateljev. Outland je posut s stotinami nalog, ki romanje na novo najvišjo stopnjo naredijo presenetljivo lah

Mnogokateri kvest zahteva skupinski premlat kakega hudega nepridiprava, kar dobrodošlo spreminja tempo grindanja. Tu tepežkamo mini-Sapphirona.
kotno. Pomnite napore s svojim prvim človečkom, ko marsikdaj niste vedeli, kako opraviti zadano tlako ali kam se odpraviti po nov paket kvestov? Takih zagat v TBCju ni - nalogodajalci so po vrsti izčrpno informativni in vam skoraj vedno dajo vedeti, kje je cilj. Povrhu jih ne zmanjka. Sam sem že v četrtem področju od sedmih, kolikor jih premore Outland, dosegel stopnjo 68. Grajati je moč le raznolikost zadolžitev. Nekako devetdeset odstotkov jih je še vedno tipa 'prinesi toliko in toliko kačjih zobkov, da si naredim ultimativni šnops', 'pobij trideset nadležnih ptičev, ker mi zjutraj morijo pod oknom', 'reši mojega debilnega nečaka iz kampa groznih orkov ter jih zraven ugonobi še dva ducata' in podobno. Blizzardovci so se to trudili zamaskirati na vse mogoče načine, vendar naloge ostajajo izgovor za grind, tlako oziroma tekočetrakovno tamanjenje vsega živečega in neživečega. Svetla izjema je peščica res svežih in inovativnih kvestov: bombniški preleti z bojnim ptičem, kjer na sicer nepremagljive horde demonov mečeš bombe, so recimo fenomenalni. Takisto simulacija gladiatorske arene v Nagrandu s ciljem premagati vedno hujše sovrage ali par nalog s šunjanjem v srčiko sovražne postojanke, kjer te določene enote razkrinkajo. A takih popestritev je močno premalo.

World of Warcraft: The Burning Crusade
založnik: Blizzard / Vivendi
objavljeno: Joker 163
februar 2007

izjemna podoba novih področij
takojšnja dostopnost večine vsebin
hiter tempo napredovanja
dodelanost in domiselnost nekaterih novih kvestov
dizajn večine temnic
manjkajo prave spremembe
PvP in rokodelstvo ostajata pomanjkljiva
umetno podaljševanje življenjske dobe
duhamorno nabiranje slovesa
zasvojljivost