IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Devil May Cry 3 Special Edition
Devil May Cry 3 Special Edition

Poslušajte Snetija Alighierija in opustite vsako upanje, o vi, ki vstopate! (No, skoraj. Ta edicija je tudi za pusije.)

Ah, kako žalostna, izumirajoča vrsta smo Pravi Igromoški. Njega dni smo bili povsod, cveteli smo, se razmnoževali (resda le s postri lepotic in porti za joypad na mega drivu, ampak hej, v sili hudič ....), žvrkljali ustno vodico z okusom piva, ustvarjalci naše droge pa so nas spoštovali ter nam prirejali izdelke. Tako smo bili zadovoljni le, če smo nad svojega vojačka, oboroženega s švohotnim revolverjem, že na prvem levelu fasali horde treh milijonov vsemirskih nakaz, oboroženih z laserji, plazerji in zvezdnimi rušilci. A na videz nemogočim pogojem v fris smo grizli in delali in se trudili in se potili in razvijali nenavadne bolezni in se pred zasloni spreminjali v vreče belih kosti ter še bolj belega špeha, dokler nismo po mesecih garanja bodisi zaobvladali igre, bodisi premagali prvega šefa. (Buu!) No, ne glede na rezultat je bilo bistveno dvoje: a) da si se trudil, b) da so bile igre narejene tako, da si se moral truditi, če si hotel v njih priti kamorkoli.

Primer humorja. Triglavi pesjan Kerber se afna z veličastnimi besedami in besnim grčanjem, Dante pa mu pravi kuža in ga hoče peljati na sprehod. LOL.

Nakar je prišla eksplozija, ki je video in računalniške igre ponesla v vsak dom, za tipkovnice ter joypade je sedla generacija, ki je navidezno pinjauanje jemala zlasti kot zabavo, ne kot izziv, izdajatelji pa so tam zavohali lažji $ kot pri nas, zakrknjenih cinikih. Prej kot smo mogli izdaviti jebentikakozajebanšef, smo si delili usodo z dinozavri ter zrli v epitaf na nagrobniku, ki se je glasil takole: "EA - it's in the game!" In že smo dvajurjevega plus šest, ko se zdi mnogim slab dizajn, če se sovražniki ob tem, ko te ugledajo, ne mečejo sami od sebe v prepade in si ne režejo grl z žiletkami, ki jih nalašč v ta namen nosijo s sabo. Bohvari, da bi jih uporabili proti tebi. Širni rulj pač najbolj uživa, ko brez ikakvega treninga in spretnosti kosi, prehiteva ter nadmozgava silicijeve kanalje, nakar

Zunanjost je sama po sebi precej grda, saj je PS2jeva grafika na monitorju videti še slabša. Toda dizajn je vrhunski.
isto počne še z n00bi na liniji. In ker od dotičnikov dobijo največ dinarčkov, igre delajo zanje. QED.
Ampak. Toda. Še vedno so firme, ki strežejo Pravim Igromoškim, se pravi ljudem, ki imajo igre za posvečen izziv, vreden naštudiranja, mojstrovanja in imetja za vir ponosa. Mednje sodi japonski Capcom, ki je izdelal najboljši akcijadi za playstation 2 lanskega leta. In medtem ko na izredni, generacijo definirajoči Resident Evil 4 na PCju še čakamo (bojda pride koncem septembra), je pod Ubijevim okriljem ravnokar našel pot do abakov slično neverjetni Devil May Cry 3: Dante's Awakening. Ta sekljaška streljačina je bila v izvirni inačici tako blaznoritno, neusmiljeno, oko iztikovalno težka, da si je številni niti nabaviti niso upali. Tisti, ki so jo, pa so izkusili slično zafrknjenost kot osebe, ki jih je v Contri leta 1987 tristopetdesetič zapored ubil en in isti sovrag. Ne šef. Ne na zadnji stopnji. Vsaka smrt v DMC3 je pomenila vnovičen štart z začetka nivoja, sleherna napaka je odnesla dobršen del življenjske črte in še preden si se dobro zavedel, si zrl v lastno kosmato rit na pladnju. Obilno gratinirano s ponosom, s prilogo iz svete jeze in vrčem hladnega znoja za poplaknit pekoči grižljaj. A temu navzlic je bilo na špilu nekaj tako fantastičnega, tako privlačnega, da mu nisi mogel reči ne, dokler si imel v prstih še kaj moči - in v glavi še kaj pomisli na to, da si že s tem, ko Devila sploh igraš, Pravi Igromoški, ki se ga ne bi sramovali v osemdesetih.

Devil May Cry 3 Special Edition
založnik: Capcom / Ubisoft
objavljeno: Joker 156
julij 2006

88
globoka, raznolika, spektakularna akcija
še in še mojstrovalnega igranja
režalna animejevska odbitost
Dante je (metro) car
takih iger PCju hudo manjka
slabo optimizirana za računala
ostarela podoba
kamera bluzi