IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Table Tennis
Table Tennis

Ko je bil Sneti mulac, je igral še in še pinkponka. Zdaj je mulac spet.

Že slišim dretje: "Kua?? Oblivionu daste 89, Advanced Warfighterju 80, a pinkponku 90?! Vam se je skisalo!!!" Razumem ogorčenje. Na eni strani imamo epske izdelke s tisoči kilometrov ozemlja, um izdirajočo štorijo, nebo trgajočimi eksplozijami in nasploh zapletenim sistemom pravil, ki kupca utrdi v prepričanju, da je za svoj krajcar dobil nekaj kompleksnega ter veličastnega. Na drugi strani pa životari glorificiran Pong. Odločitev o tem, kdo dobi 90 in kdo ne, bi morala biti pasuljsko enostavna.

Fina in inovativna poteza je tresenje ploščka v skladu s tem, kako nevarno je, da žogica sfrči v out.

Vendar ni. Upoštevati je namreč treba vodilo, ki pravi, da je igra tako dobra, kakor ji uspe udejanjiti zabavnost in logičnost v okviru lastnih pravil. Po domače povedano: če imaš v eni roki glomazen frp, ki ni uresničil tistega, kar si je zastavil, v drugi pa pinkponk, ki mu je to ratalo, je pinkponk boljši od glomaznega frpja. To, da je glomazni frp sam po sebi ambicioznejši od pingla pongla, nima veze, kajti raje imamo dobro igrico kot slabo igro. Jasno, naprednost in vizija prineseta nekaj točk ter prekrijet

Če ste nalinijsko dobro povezani, laga malodane ni, drugače pa se zna žogico odbiti nevidni - fantomski špilavec. Lolish.
a določene težave, dočim je treba nekje potegniti črto. Špilčkov v Flashu ipak ne gre čislati enako kot Dragon Questa. A v splošnem so (naj)boljši tisti naslovi, ki do potankosti izpolnijo svoje cilje, čeprav so ti relativno ajnfoh.
Table Tennis, za katerega so - vdih! - posrkbeli v Rockstarjevem sandieškem studiu, kjer je recimo nastal Midnight Club, odličnost zgradi prav na tem principu. Je malodane popolna arkadna simulacija pošiljanja bele žogice z ene strani zelene mize na drugo - nič več, a tudi nič manj. Česar nujno ne potrebuje, se ne dotakne. Enoigralstvo zajema le štiri turnirje in igranje proti računalu, medtem ko je večigralnost mogoča v dvoje za eno konzolo ali po Livu. Tu moreš biti gledalec oziroma sodelovati na posameznih tekmah in turnirčkih. Seznam igralcev meri enajst izmišljenih športnikov ter športnic iz prav toliko držav, ki se ločijo po četverici temeljnih statistik. Dvojic ni, ker bi pomenile preveč gužve, kariere in stvaritve lastnega namiznotenisača takisto ne. Ko si za mizo, imaš na svoj lik izza hrbta dva pogleda, oddaljenejšega in bližnjega (oba delujeta perfektno, saj kamera nikdar ni napoti), ter naborčič udarcev. Osnovni so direkten, zavrten v levo in desno ter porezan; z držanjem LB zamah skrajšaš in presenetiš nasprotnika, ki se drži predaleč od mize; z RB pa sprožiš focus shot, močnejšo verzijo običajnega šusa. Moč zanj nabiraš z uspešnimi dostavljanji žogice na nasprotnikovo polovico. In to je nekako vse.

Je videti kot predpripravljena založnikova podoba, kaj? Niti ne, kajti športniki so animirani res vrhunsko in HD-podoba seka.

A čeprav Table Tennis daje vtis naivne igrice, je to daleč od resnice. Dasi način igranja dojameš v petih minutah, je elementov, ki vplivajo na uspešnost, ogromno. Kdaj uporabiti focus shot, da ne bom po nemarnem zapravil energije? Na kakšen način naj tekmeca z neko vrsto zamaha spravim iz ravnotežja, sam pa se postavim tako, da bom izvedel natanko tisti udarec, ki ga načrtujem? Kako naj skozi vrhunski nadzor izkoristim svoje prednosti in zatrem sovragove? Predvsem je važno to zadnje, saj je poznavanje ljudekov na obeh straneh mrežice bistveno. Francoz Luc ima hude backspine, Američanka Haley je solidna v vseh pogledih, Egipčan Solayman je močan - toda prvi šepa pri direktnih udarcih, druga ni mojstrica ničesar, medtem ko so tretjemu zavrtljaji tujka. Bolj k

Arene so temeljne in komentatorja ni. Vendar se sliši tako sodnika kot folk, ki navija zelo življenjsko in v skladu z namiznim dogajanjem. Včasih proti gledalcem pogledata tudi igralca.
ot igraš, bolj dojemaš, da so karakterji izpiljeni kot v vrhunskih pretepačinah in da imajo tak vpliv na akcijo kot borci v slednjih. Želja po lastnoustvarjenem nažigaču zato zbledi: tako kot te opcije ni v Tekkenu, je ne potrebuje Table Tennis. Nadalje ponikne jamrarija glede kariere, zakaj turnirji vsled izvrstne, gate slečajoče življenjske umetne pameti nudijo ure in ure zabave. Avtorji 360kine moči niso porabili le za realistično animacijo športnikov ter kul fiziko žogice, temveč so mnogoteri cikel namenili silicijevi inteligenci. Konzolastiki igrajo bombastično, a ne v smislu tega, da ti ob prvi priliki neusmiljeno preštejejo rebra in na tvojem truplu zaplešejo kazačok. So močan nasprotnik, vendar delajo napake, nihajo v pozornosti in se prilagajajo tvoji igri, kot bi igral proti človeku. Ko ob količkaj dobri povezavi brez zamika zaigraš na liniji, tega posebej niti ne opaziš, tako zanimiv soigralec je xbox. Dosežki in odklepabilnosti, za katere je treba biti v splošnem res dober, pa poskrbijo za to, da si ponosen na skorajda vsak bonus, ki ga odpreš.
Na koncu koncev bi bil Table Tennis vsaj spodobne ocene deležen tudi, če bi ga kjerkoli resno posral (ga ne). Vsaj v tujini namreč sodi med cenejše igre za 360ico, saj ga tržijo po 40 evrov, in hkrati jeklenojajčno kaže bojazljivim založnikom pot še kam drugam kot le v kar naprej prisotne fuzbalščine, košarkaščine in hokejščine. Se priporočamo za rokomet, Rockstar!

Table Tennis
Rockstar za xbox 360
objavljeno: Joker 155
junij 2006

90